Dnevne meditacije

za krepitev okrevanja

Prevedene iz knjige Daily Affirmations Strengthening My Recovery Meditations for Adult Children of Alcoholics / Dysfunctional Families,

so dnevno objavljene tudi na ameriški ACA spletne strani in se je preko tega linka, https://adultchildren.org/meditation/, možno naročiti na dnevno prejemanje izvirnika meditacije na svoj elektronski naslov

18. januar- Nov način življenja

“Odraslega otroka, ki razmišlja o AooA, naprošamo, naj na program gleda kot na način življenja, ki se bo sčasoma razvil in prinesel bogate nagrade čustvenega olajšanja in sprejemanja samega sebe.”

BRB str. 95

Prevzeli smo vso zlorabo, kar smo jo lahko, in še vedno smo mislili, da je krivda naša.

A kaj smo sploh delali narobe? Kaj je bilo tisto, zaradi česar smo se počutili tako drugačne in pomanjkljive? Zakaj ne bi mogli biti kot ostali ljudje v naši družini in prenašati neskončne količine zlorab, ne da bi nam bilo vseeno? Zakaj smo bili tako neumni? In kam so nas pripeljali negativni občutki, kot je jeza?

Pred AooA smo morda bili v drugih programih, ki so nam pomagali, vendar so bili nekateri občutki morda okrnjeni. Zaradi tega smo se počutili, kot da smo se vrnili na mesto, kjer smo morali zapreti dele sebe. Morda bi nam rekli, da je edina pomembna stvar “predati Bogu”. To morda marsikomu deluje, vendar smo ugotovili, da za nas ni dovolj.

Zdaj lahko s pomočjo AooA in ljudi, ki smo se jim naučili zaupati, sprejmemo vrednost vseh naših občutkov.

Še posebej sprejemamo svojo jezo in ne bežimo več pred njo, saj vemo, da nas lahko nauči, kje bi morale biti naše meje. Z drugimi, ki so morda bolj v stiku s svojimi občutki, se pogovarjamo na zdrav način in nas res slišijo, ko izražamo svoja čustva. Vemo, da smo na pravem mestu, kjer poteka zdravljenje.

Na današnji dan bom spoznal, da so moja čustva del darila moje Višje moči, darila, imenovanega “JAZ”.

17. januar – Služenje

»Na srečo nas naša druga tradicija opominja, da je naša resnična avtoriteta na sestankih AooA in službenem delu ‘Ljubeč Bog, kot je izražen v naši skupinski zavesti.’«

BRB str. 499

Na naših sestankih AooA je pogosto malo ali celo nič izkušenih članov. Kdo potem sprejema odločitve skupine? Kdo predseduje? Kdo kupuje literaturo? Kdo sponzorira prišleka, ko pa smo vsi novinci?

Drugi med nami, ki smo začeli sestanke ACA, smo se spopadli s to situacijo tako, da smo samo odprli sestanke in vprašali, ali bi kdo želel predsedovati. Verjeli smo, da bo nekdo našel pogum za korak naprej. Ko smo prosili, naj nekdo kupi literaturo ali naredi kopije, nam je Višja sila na sestanek pripeljala nekoga, ki je bil pripravljen narediti to malo storitev. Ko smo iskali nekoga, ki bi z nami delal korake, se je zdelo, da se je pojavila primerna oseba.

To je pač za namen naše skupine. Ko se soočimo s situacijo, ki se zdi večja od nas, se lahko počutimo pomirjeni, da se lahko odločimo, če jo predamo Višji sili skupine v obliki skupinske zavesti. Prepričani smo, da lahko podrobneje uredimo, ko imamo v mislih samo vse dobro za srečanje. Če nas ovira ego, se z nekom pogovorimo in se spravimo v red. Pomagamo, da vsakodnevne zadeve na sestanku potekajo nemoteno.

Na današnji dan bom zaupal, da se bo Višja sila izrazila skozi zavest naše skupine in nam dala priložnost za enotnost in duhovno rast.

16. januar – Padec na dno

“Vsa dna imajo pomen in vsako dno je lahko izhodišče za nov način življenja:

Obstaja upanje. Ozdravitev je možna.”

BRB str. 124

Prišli smo v AooA, ker smo dosegli nekakšno dno.

Mogoče se počutimo brezupno, ker življenje ni šlo tako, kot smo upali. Ali pa smo zaradi svojega nefunkcionalnega vedenja preveč izgubili in se zavedamo, da se sami ne znamo spremeniti. Poskušali smo, a ni šlo. Mogoče najdemo pot na srečanja, ker globoko v sebi vemo, da mora obstajati nekaj več.

Delo v programu AooA ne pomeni, da morda ne bomo dosegli več dna.

Nekateri od nas smo pogosto zaslepljeni zaradi nečesa, za kar smo mislili, da smo s tem že opravili. Morda smo že davno delali na naši pomanjkljivosti značaja zaradi pretirane odgovornosti in tu naredili velik napredek. Potem pa se ob močnem stresu in žalosti počutimo, kot da smo spet tam, kjer smo bili, preden smo začeli okrevati. Spet smo tam v poskusih poskrbeti za vse. Smo kot blažilec in poskušamo nadzorovati situacijo.

A razlika je v tem, da v resnici nismo več na istem mestu.

Sedaj imamo orodja: telefon, BRB (Big Red Book) in sestanke. Doseženo dno pa nam želi povedati, da smo kompleksna oseba, ki nima vseh odgovorov.

Na današnji dan ne bom odnehal, četudi zdrsnem tako daleč, da se mi zdi, da ne vidim dnevne svetlobe. Na svojo situacijo bom gledal kot na še eno priložnost za rast v programu.

15. januar – Prva obljuba

“Svojo pravo identiteto bomo odkrili tako, da se ljubimo in sprejemamo.”

BRB str. 591

Resnična identiteta?

Ideja, da nismo »resnični«, je lahko sprva zelo zmedena. Že sam koncept nam je za znoreti težaven. Ko hodimo na sestanke, bomo morda začeli poslušati o kritičnem notranjem staršu, notranjem ljubečem staršu in skritem notranjem otroku. Zdelo se nam bo zapleteno.

Nekje v prvih mesecih obiskovanja sestankov se nam utrne.

Počasi se učimo, razumemo in uporabljamo informacije, ki smo jih zbrali, in nekega dne postane spoznanje naše dileme jasno. Končno se nam utrne prava podoba. Ne da bi se tega zavedali, smo prevarali sebe: predstavljali svoj resnični jaz s svojim lažnim jazom.

Ko se potopimo v delo korakov, se začnemo preoblikovati.

V istem trenutku začnemo sprejemati sami sebe. Naš tečaj ni več brezvezno brezciljno potepanje, saj nam je jasen z vsakim dnem vadbe tega preprostega programa, ki nam ga daje Višja Sila.

Kot rezultat dela, ki ga opravljamo v AooA, se zgodi čudež: osvobodimo svoj resnični jaz od svojega lažnega jaza, objamemo svojega skritega notranjega otroka s skrbnimi rokami našega notranjega ljubečega starša in se ponesemo na vse višje in višje ravni svobode.

Na današnji dan bom poslušal, se učil in uporabljal koncepte in načela okrevanja AooA. So sredstvo za odkrivanje moje resnične identitete, ki mi omogoča, da se ljubim in sprejemam.

14. januar – Neizrazna bolečina

“V izživljanju sem kričal, ker nisem mogel izraziti svoje bolečine.”

BRB str. 503

Mnogi od nas smo leta pili, da bi omrtvili bolečino, jedli da bi našli tolažbo, uporabljali droge za pobeg, zlorabljali seks, medtem ko smo upali na ljubezen, ali počeli karkoli je že delovalo. Medtem ko smo nekateri od nas našli druge programe dvanajstih korakov, ki so nam pomagali v samouničevalnem vedenju, ki povzroča odvisnosti, smo drugi morda živeli življenja, ki se kar prelivajo iz enega škodljivega vedenja v drugega. Čutili smo, da potrebujemo nekaj, kar bi nam pomagalo, da se ločimo od bolečine, zato smo našli »izživljanje« kot način, da se izognemo »vživljanju«.

Kot otroci smo šli skozi nešteto težkih izkušenj sami. Nikomur nismo mogli povedati, kaj se dogaja ali kako se počutimo. Niti si nismo mogli priznati, da se norosti, ki smo jih opazili, res dogajajo. Nihče nas ne bi poslušal. V kolikor pa bi nas nekdo že, bi to racionaliziral z izgovori ali nam kar odkrito povedal, da je z nami že nekaj narobe, če to celo samo povemo na glas. Posledično so se te misli ali besede zagnojile v naši notranjosti.

Zdaj smo sposobni dati glas svoji bolečini, ki jo lahko slišijo drugi v AooA. Nihče nas ne sodi, ker se počutimo tako, kot se počutimo. Naš resnični jaz je sposoben zasijati, ne da bi se obrnil na naše nekdanje odvisnosti, naše tihe partnerje. Osvobajamo se krivde, sramu in osamljenosti naše preteklosti.

Na današnji dan, če začutim prožilec, da bi se izživljal, se bom ustavil in poskušal ugotoviti, kaj je sprožilo mojo reakcijo. Uporabil bom vsa orodja AooA, ki jih potrebujem, da si pomagam.

13. januar – Tveganje

“Govoriti o lastnih občutkih je tveganje, vendar je to tveganje, ki ga je vredno sprejeti, ker so nagrade velike.”

BRB str. 186

Kje je varno govoriti o svojih skrivnih strahovih, svojih zaznanih pomanjkljivostih in dvomih o lastni razumnosti? Naša Višja sila nam je dala skupino AooA, kjer poslušajo naša čustva in nas ne obsojajo.

Naši sopotniki iz AooA čutijo, kar čutimo mi, in delijo z nami veliko naših dvomov in pogosto napačnega dojemanja. To počnejo, ne da bi nas poskušali popraviti in ne da bi nam rekli, naj “prebolimo”. Njihove roke so iztegnjene proti novincem, ki tvegajo, da stopijo skozi vrata sestanka, da bi povedali svoje skrivnosti.

Zelo težko je, da ne bi verjeli v Višjo moč, ko stopimo na srečanje AooA in tam vidimo brezpogojno ljubezen, ki jo izkazujemo drug drugemu. Sposobnost, da delimo svoja čustva v tem varnem okolju, nas vodi k nagradam programa. Doživimo čudež, da se naučimo ljubiti sebe, in v svet projiciramo našo novo podobo.

Na današnji dan vem, da lahko v AooA tvegam, da delim svoja najgloblja čustva. Sprejeta bodo- z ljubeznijo.

12. januar – Lastnost ena

“Izolirali smo se in se bali ljudi in avtoritet.”

BRB str. 10

Mnogi od nas se zaprejo in skrijejo iz strahu pred ljudmi in osebnostmi z avtoriteto.

Večina tega strahu izvira iz načina ravnanja z nami, ko smo bili mladi. Razumljivo je, da se večina tistega, kar smo se naučili kot otroci, prenaša v tisto, kar počnemo danes: strah pred partnerjem ali šefom, strah pred uspehom ali neuspehom, strah pred konflikti – seznam se lahko zdi neskončen.

Naše avtoritete iz otroštva, naši starši, so bili pogosto fizično, verbalno ali čustveno žaljivi. Ena stvar, ki smo jo mnogi od nas mislili, da smo se zagotovo naučili: če je šlo kaj narobe, je bila to naša krivda.

Med delom po Korakih AooA z mentorjem postopoma in pogumno odkrivamo travmatične trenutke iz našega otroštva, ki so povzročili tako trajne posledice. Nič čudnega, da nas je bilo strah. Nič čudnega, da smo zadržali dih in močno stisnili mišice. Vedeti, kaj se je zgodilo, je tisto, kar vodi do sprememb – eno sledi drugemu z razlogom.

Vse naše delo obrodi sadove. V nekem trenutku se oblaki odpro in skozi njih posije sonce. Razumemo! Ni nam več treba živeti v strahu. Občutek svobode je čudovit! Hvala, Moč odzgoraj!

Na današnji dan priznam strahove, ki sem jih nosil večino svojega življenja, in se spomnim, da sem zdaj na varnem. Globoko vdihnem in čutim hvaležnost za ljudi v mojem življenju, ki so prijazni in ljubeči.

11. januar – Lažni jaz

“Disfunkcija je zakodirana v naše duše kot lažni jaz.”

BRB str. 105

Mnogi od nas kot otroci niso mogli razviti neke lastne identitete.

Da bi preživeli, smo kupovali negativna sporočila naših staršev, potem pa smo kot odrasli ponavljali njihovo izkrivljeno utemeljitev norega vedenja. Spominjamo se svojega uničujočega lažnega ponosa, ki nam ni dovolil priznati napak ali da bi se počutiti ranljive. Na neki ravni smo sicer vedeli, kaj delamo, toda naš lažni jaz je bil glavni in nismo imeli besed ali miselnih procesov, da bi stvari naredili drugače ali izrazili svoje resnične občutke.

Najbolj boleče pa je, da smo tisti, ki imamo otroke, vanje sprogramirali to nepošteno vedenje. Ne glede na to, da smo se poskušali ustaviti, preprosto nismo mogli niti videti neke lastne poti skozi vse to, da bi jim jo pokazali.

V okrevanju zdaj vidimo, da so bile naše rane tako globoke, da si težko predstavljamo, da smo imeli tako veliko luknjo v duši. Danes lahko vidimo, da je naše tako dolgo pomanjkanje poštenja stalen dokaz travme, ki smo jo utrpeli kot otroci, in razlog, zakaj potrebujemo AooA, da prekinemo krog. Tukaj odstranimo vse plasti sramu, ki so ustvarile naš lažni jaz. Zdaj lažje priznavamo svoje pomanjkljivosti, saj kot odrasli zmoremo vse posledice. S tem pripomoremo k temu, da se družinska norost tu ustavi.

Na današnji dan sprostim svoj lažni jaz in imam pogum priznati, da se motim. To počnem zato, da se bolečina neha kopičiti, tako zase kot za druge.

10. januar – Naš jezik okrevanja

“Morda govorimo žargon programa, vendar ne govorimo o tem, kaj je naša resnična težava.”

BRB str. 432

Na začetku smo mnogi od nas našli veliko tolažbo že v novem jeziku okrevanja. Ščitilo nas je pred starim načinom razmišljanja. Toda nekateri smo kmalu ugotovili, da »samo govorjenje« brez »dela po korakih« ni spremenilo našega dejanskega vedenja. A tudi že z lahnimi koraki smo poškodovali sebe in tiste okoli sebe. Kot smo se naučili, da že ko smo bili otroci nismo delali preplaha, a posledice pa nas še vedno močno prizadenejo. Kar pa smo morali videti je, da smo v boju za življenje.

Ko prepoznamo svojo samozadovoljnost, se začnemo osvobajati. Svoje odločitve sprejemamo kot odrasli s čvrsto hrbtenico. Odraščamo. Zase naredimo tisto, česar ne zmore nihče drug: rešujemo sami sebe. To naredimo tako, da se prepustim nadzor in spustimo v svoje življenje druge ljudi, ki nam lahko pomagajo – sponzorja, sopotnika, terapevta – kogar koli potrebujemo.

Ne iščemo popolnosti, ampak napredek.

Odložimo svoje dvome in stopimo v luč nove resnice. Morda je boleče biti iskren in poskusiti nekaj novega, vendar ne tako boleče kot ostati tam, kjer smo.

Na današnji dan bom ukrepal, da pridobim sponzorja, če ga še nimam. Zavezal se bom, da bom delal po Korakih in ne bom samo govoril o tem.

9. januar – Napake

“Prav tako imamo velike težave pri sprejemanju napak kot odrasli.”

BRB str. 38

Mnogi odrasli otroci postanejo povzpetniki in perfekcionisti. Mnogi od nas živimo v brezhibno belem okolju- »kaj pa če«?, ki ga ustvarja naša lastna potreba po nadzorovanju vsega in vseh okoli nas. Vedno nas skrbi, da stvari ne bodo narejene pravočasno ali popolno.

Kot otroci smo se v večini od nas počutili premalo ljubljeni, ker nismo bili dovolj dobri. Naši starši ali skrbniki so to okrepili tako, da so nam sporočili, da nismo zadostni. Tako smo pač poskušali biti popolni, kar nam seveda ni uspelo.

Ko smo vstopili v odraslost, smo popolnost še naprej enačili z ljubeznijo ali pomanjkanjem le-te, če stvari niso šle. Nihče nas ni moral grajati zaradi nepopolnosti; to smo bili zelo sposobni narediti sami sebi.

Perfekcionizem, nadzor, negativna projekcija, zamera: kako smo kdaj imeli čas za dihanje, kaj šele, da bi imeli v življenju kakšno mero spokojnosti?

Ko delamo po programu AooA in se začnemo počutiti bolje v sebi, se sprijaznimo z nepopolnostjo. Sprejmemo svoje človeške omejitve, si odpustimo napake in se osvobodimo potrebe po nadzorovanju vsega v našem okolju.

Lahko si vzamemo čas, da zadihamo … zares dihamo … kot pri vdihu, izdihu in sprostitvi.

Na današnji dan si bom dal svobodo narediti napako in vedel, da to ne vpliva na mojo vrednost kot človeka.

8. januar – Prožilci

“Prožilcem se pogosto ne moremo izogniti, lahko pa spremenimo način, kako se z njimi spopadamo.”

BRB str. 253

“Res vedo, kako pritisniti moje gumbe!”

Kako pogosto smo to rekli sami sebi ali slišali druge? Ti gumbi so potlačeni spomini ali zamere, ki smo jih shranili na tisto mesto v našem umu in telesu, ki ga nikoli ne želimo obiskati.

Ko torej nekdo reče ali naredi nekaj, kar prebudi te spomine, se začne bitka. Kot bi ti stari spomini in zamere stali pred vrati in čakali, da pridejo ven. Čakajo, da se z njimi dokončno spopademo, in nas opominjajo, da bodo vedno tam, dokler tega ne storimo.

Za razliko od večine drugih programov za okrevanje nas AooA spodbuja, da obudimo te spomine in zamere ter jih damo na mizo v varnem in ljubečem okolju. Takrat se zgodi čudež. Začnejo izgubljati svojo moč in postopoma ugotovimo, da se lahko dejansko spopademo z njimi, ne da bi se počutili tako nemočni, kot smo se takrat, ko so se dogodki dejansko zgodili.

AooA je varno mesto, ki omogoča, da se to zgodi.

Tudi naši sopotniki so bili tisti prestrašeni petletnik in vedo, kako se počutimo.

Na ta dan vem, da bo odvzem moči starih spominov odvzel tudi moč našim sprožilcem.

7. januar – Čustvena treznost

“Z meditacijo začnemo vizualizirati čustveno treznost.”

BRB str. 265

Mnogi od nas so imeli težave pri učenju postavljanja stavčnih ločil, ko smo bili v osnovni šoli.

Pisali smo stavke brez vejice, na primer: “Pojedli smo psa a ga ni”, kar je zvenelo, kot da smo “pojedli psa”. Pravila so nam bila tuja in zdelo se je, da jih je težko obvladati. Toda kakor smo se premikali naprej, smo na poti do znanja pobirali majhne namige, tako smo se pri vejicah naučili, da “tukaj vdihnemo/naredimo premor.”

Čustvena treznost je lahko zelo podobna ločilom, saj nam omogoča, da postavimo meje in smo bolj jasni glede svojih želja in potreb.

Ko se ustavimo in zadihamo, postane življenje bolj obvladljivo. Ko se učimo izraziti svojo neizraženo žalost drugim v programu, ugotovimo, da razumejo, kaj govorimo, ker to povemo na način, da nas slišijo.

Ko pozorno poslušamo Problem in Rešitev, ko ju prebiramo na naših sestankih, se naučimo ne le slišati, ampak tudi absorbirati.

Začnemo vizualizirati, kakšno bi lahko bilo naše življenje, če vadimo korake in uporabljamo orodja AooA, vključno z meditacijo. Naučimo se ustaviti, globoko vdihniti, ponovno osredotočiti. Začnemo udejanjati čustveno treznost v naših življenjih.

Na današnji dan se bom ustavil in se spomnil, da kakor sem potreboval čas za učenje pravil ločil v šoli, lahko tudi s prakso in osredotočenostjo dosežem čustveno treznost. Velik napor- a je vreden prizadevanja!

6. januar – Razmerja z zlorabo

“Ostajamo v nasilnih odnosih, ker so podobni tistim, v katerih smo bili vzgojeni.”

BRB str. 197

Dobro nam gre in zdi se, da stvari delujejo gladko.

Potem pa nenadoma: “Bam!” Spodnese nam tla pod nogami. Počutimo se izdane s strani tistih, ki nas domnevno najbolj ljubijo. In počutimo se neumni, ker smo še enkrat verjeli, da bodo stvari šle na bolje.

To lahko opiše, kaj se je zgodilo v našem otroštvu in tudi kaj se dogaja v naših odraslih odnosih. Zlorabo lahko doživimo kot odrasli, pa naj gre za izvorno družino ali drugo razmerje.

Morda smo čustveno ali fizično podrti, toda s pomočjo programa se lahko zdaj naučimo ločiti od nasilnika. Nismo ujeti, kot takrat, ko smo bili otroci.

V AooA se naučimo zaupati na prej nedosegljivi ravni.

Imamo izbire – še naprej upati, da se bodo spremenili drugi, ki nas še naprej zlorabljajo, ali pa da se odstranimo in poiščemo varno zatočišče. Obstaja veliko stopenj varnega zatočišča, od zavetišča do preprostega srečanja z našimi prijatelji iz AooA. Na voljo so, če smo le pripravljeni stati svobodno.

Na današnji dan bom izbral najboljšo pot za svoje čustveno zdravje. Pripravljam se, da bom sprejel odločitve, ki spremenijo življenje, da se umaknem iz nasilnih odnosov.

5. januar – Ciljno delovanje

“Videli smo, da odrasli otroci uporabljajo načela dvanajstih korakov za obvladovanje družinskih bolezni, obupa in smrti z neverjetno vedrino in vero.”

BRB str. 291

Lepota Korakov je v tem, da nas vodijo pri okrevanju po odraščanju v nefunkcionalnem domu in nam zagotavljajo zdravo duhovno osnovo, iz katere lahko živimo svoje življenje. Ko se še naprej ukvarjamo s svojim okrevanjem, tako da se redno udeležujemo sestankov in se družimo z drugimi odraslimi otroki, ohranjamo stopnjo duhovne pripravljenosti, ki nam bo pomagala pri soočanju z neizogibnimi izzivi, s katerimi se bomo soočili.

Z okrepljenim duhom živimo iz trdnih temeljev, ki se ne bodo podrli niti v času krize. Situacije in dogodki se nam bodo sicer pripetili nepričakovano in pred nami bodo težave in boleče okoliščine- to je gotovo. A namesto da se nezavedno odzovemo in ponavljamo nezdrave vzorce vedenja, delujemo s ciljem v mislih, hkrati pa ohranjamo svoj mir. Koraki so orodja, ki nam pomagajo krmariti po neznanem ozemlju, ki je naše življenje. Če še naprej redno uporabljamo naučeno, se lahko z milostjo soočimo s preizkušnjami življenja.

Na današnji dan bom uporabil univerzalno modrost, ki jo vsebuje dvanajst korakov, v kateri koli težavi, s katero se soočam.

4. januar – Lažni jaz

“Um je razvil Lastnosti seznama perila ali lažnega jaza, da bi sploh preživel.”

BRB str. xxvi

Mnogi od nas smo bili rojeni v sovražnem svetu.

Instinktivno smo se naučili zaznavati nevarnost. Ujeti smo bili v družinsko zgodbo, odigrali svojo vlogo in naredili, kar smo morali narediti, da smo preživeli. Nismo mogli biti pristni – to, kar smo bili namenjeni. Oblikovali smo osebnost, ki se je lahko spremenila kakor je bilo potrebno in se prilagodila vsaki situaciji. Za preživetje je bilo potrebno veliko spretnosti in naš lažni jaz nas je varoval v otroštvu.

Pred AooA nas večina ni vedela, da smo ta lažni jaz prenesli v odraslo dobo.

Ko smo pridobili novo zavest, nam je to pomagalo opaziti nenehni naval negativnih misli, ki jih je oddajal naš lažni jaz. Zdelo se je, da je 14 Lastnosti (https://aooa.si/literatura/seznam-perila/ ) postalo del naše DNK.

Kakor gremo pogumno naprej, uporabljamo srečanja in prijatelje za okrevanje in kot podporo.

Naša literatura nas informira in preoblikuje naše razmišljanje. Koraki nam pomagajo ugotoviti, kdo v resnici smo. Vemo, da so bile lastnosti pomemben del našega zgodnjega preživetja, zdaj pa nas zadržujejo. Ko stojimo na razpotju, se odločimo, da svojemu notranjemu otroku dovolimo, da pride iz skrivališča. Postanemo svoj Resnični Jaz. Ko si opomoremo, se Lastnosti počasi talijo do trenutka, ko izgubijo moč nad nami.

Na ta dan se bom spomnil, kako daleč sem prišel. Cenim samospoznanje, ki sem ga pridobil v AooA in mi ne daje več lažne moči.

3. januar – Prvi korak

“Priznali smo, da smo nemočni nad posledicami alkoholizma ali druge družinske disfunkcije, da so naša življenja postala neobvladljiva.”

BRB str. 118

Seveda smo nemočni. Pa mar nismo bili večino življenja nemočni?

V AooA se naučimo razmišljati o tej besedi v novi luči. Ko dovolj dolgo vztrajamo na sestankih, da poslušamo, ugotovimo, da naša moč izvira iz predaje. Prvi korak nam pove, da smo svojo moč dejansko razdajali ravno takrat, ko smo jo želeli obdržati. Ko se naučimo zdravo predati tako, da odidemo in se prepustimo, začnemo doživljati novo svobodo.

Prenehamo poskušati popraviti druge, da bi se počutili bolje, in jih pri tem naučimo, kako naj skrbijo za nas. Skrbimo zase in dovolimo drugim, da padejo in ne vstanejo, če je to tisto, kar želijo storiti. Distanciramo se od čustvenih trkov, zaradi katerih se večino življenja počutimo kot žrtve. Zavedamo se, da nikoli nismo imeli moči, da bi koga spremenili, še posebej ne tistih, s katerimi smo odraščali.

Ko sprejemamo bolj zdrave odločitve, začnemo videti rezultate v svojem življenju. Naenkrat se nam ne zdi več prav pritoževati, ko se lahko preprosto odmaknemo iz dialoga. Ker zdaj cenimo svojo spokojnost, se osvobodimo ideje, da je naša naloga spremeniti svet okoli sebe.

Na današnji dan vidim, da se v mojem življenju dogajajo čudovite stvari, ko zrahljam pritisk … in se prepustim.

2. januar – Skupnost

“Ko sem prvič prebral običajno vedenje odraslega otroka, sem se počutil kot bi mi prinesli zvonec in nanj pozvonili na vso moč. Zunaj sem bil miren, znotraj mene pa je odmevalo.”

BRB str. 118

Ko smo prvič slišali povedano »našo« zgodbo, se je zdelo, kot da smo lebdeli po sobi do konca sestanka. Kaj se je pravkar zgodilo? Smo to res slišali? Kako ta oseba ve za nas? Počutili smo se prestrašeni, a nismo bili prepričani, zakaj.

Morda smo celo šli domov in zadremali ali pa smo omamljeni prehodili preostanek dneva. Ko smo se naslednji dan zbudili, smo se morda počutili kot bi imeli mačka.

Ugotovimo, da se identificiramo s problemom AooA in lastnostmi seznama perila ter z drugimi odraslimi otroki.

Spoznali smo se veliko orodij za spopadanje s temi obrambami, ko rastemo v programu z našimi sponzorji in našim delom po korakih. Zanašamo se na ljudi, ki so bili pred nami, da nam pokažejo pot do spokojnosti in celovitosti, dokler ne bomo imeli teh lastnosti in trdnost sami. Vemo, da nismo več sami.

Na današnji dan bom poklical svojega sponzorja.

Če še nimam tovariša, bom poklical nekoga, ki ima več izkušenj s programom kot jaz in ga vprašal, ali je pripravljen iti z mano skozi Korake.

1. januar – Sopotniki

“Vsak član AooA je enak drugemu in ima enak glas, ne glede na delovni status ali poklicno pot. Vsi smo odrasli otroci, ki se medsebojno povezujemo na ravni empatije namesto na ravni zaposlitve ali pomanjkanja le-te.”

BRB str. 528

V prostorih za okrevanje lahko sedimo poleg zdravnika, duhovnika, hišnika, gospodinje ali skoraj katerega koli poklica, ki si ga lahko zamislimo.

Toda zraven koga v resnici sedimo? Sedimo poleg drugega odraslega otroka, z vsemi strahovi, negotovostmi in travmami, ki jih lahko povzročijo. V družbi, kjer se zdi, da se naša vrednost meri z materialnimi stvarmi ali položajem, ki ga imamo, je le malo drugih krajev poleg srečanja v 12 korakih, kjer smo vsi enakopravni in kjer nihče od nas ne odloča namesto drugih.

V AooA smo duhovna bitja, ki gredo skozi človeško izkušnjo.

Drug drugemu posegamo po ljubezni in razumevanju, ki nama nista bila dana v izvorni družini. Praznujemo zmage drug drugega in se podpiramo v naših trenutkih žalosti.

Uspeh v AooA se ne meri z denarjem ali družbenim statusom, temveč z notranjim mirom in spokojnostjo.

Med seboj delimo svoje izkušnje, moč in upanje, ko se skupaj smejimo, skupaj jočemo in vemo, da smo doma.

Na današnji dan se posebej zavedam, da na tem svetu nisem sam, dokler imam svoje sopotnike.

31. december – Slogani

“Vračaj se- ker deluje!”

BRB str. 565

To je čudovit, preprost star slogan, ki ga slišimo med okrevanjem, a kaj to pomeni? Za novince se morda zdi le lepa floskula. Toda tisti, ki imamo nekaj izkušenj v AooA, vemo, da se malo po malo dogajajo majhni čudeži, ko se še naprej pojavljamo.

Morda laže dvignemo telefon ali pa se s sopotniki pogovarjamo z večjim občutkom varnosti.

Začnemo se počutiti manj osamljene ali edinstvene na svetu. Manj nas je sram, ko pripovedujemo svoje zgodbe. Prenehamo verjeti in se distanciramo od sporočil, ki smo jih integrirali vase vsled družinske bolezni. Zavedamo se, da smo nedolžni otroci in da ima vsak od nas Višjo moč, ki si jo izbere sam. Začnemo si iskreno odpuščati napake, ki smo jih naredili. Pri tem se zavedamo, da čeprav smo jih naredili, sami nismo napaka.

To je nekaj čudežev, ki jih začnemo doživljati že s tem, ko se pojavimo.

Mi opravimo svoj del; naša Višja sila opravi svoje. Naša prizadevanja se kopičijo. Nevidne tehtnice sočutja, ne obsojanja, se začenjajo nagibati v našo korist. “Vračaj se. Deluje!” pomeni, kar piše. V tem programu se lahko zgodijo čudeži.

Na današnji dan bom zaupal, da se moja dejanja za okrevanje seštevajo in da nič, kar naredim, ne gre zaman. Postopoma se moj trud poplača.

30. december – Dvanajsta tradicija

“Anonimnost je duhovni temelj vseh naših tradicij, ki nas vedno opominja, da postavimo načela pred osebnosti.”

BRB str. 549

Tradicije so smernice, ki pomagajo, da naša srečanja potekajo nemoteno in ostajamo varni. Če zaidemo, je to običajno zato, ker se ena ali več tradicij ne upošteva.

Opomniti se, da postavimo načela pred osebnosti, je zdrava izbira, ki nas ohranja individualno in kolektivno prizemljena. Čim pozabimo na ta koncept, lahko nekateri od nas zdrsnejo v prakso starih vedenj, na primer dovolimo si, da postanemo užaljeni ali razdraženi zaradi tega, kar drugi AooA pravi ali naredi. Ne glede na to, kaj je sprožilec, lahko gradimo zamere in celo postanemo paranoični ali slepi za resničnost situacije. To pa lahko subtilno ali odkrito okuži naša srečanja. Močna srečanja, osredotočena na tradicijo, nam lahko pomagajo odkrivati resnico in ostati odprti za razlike med nami.

Molitev za spokojnost nas lahko tudi ohranja v sozvočju z dvanajsto tradicijo.

Ko prosimo, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti, in pogum, da spremenimo tisto, kar lahko, prosimo predvsem svojo Višjo silo za modrost, da spoznamo razliko. To nam pomaga, da ostanemo osredotočeni nase namesto na druge.

Na današnji dan se bom vprašal, kaj počnem, da prispevam k varnosti našega srečanja. Spomnim se, da s tem izbiram bolj zdrav način življenja.

29. december – Druženje

“Poleg sestankov se po srečanju poklepetamo z drugimi. Gremo na kavo v bližnjo kavarno in se predstavimo. Tudi to prenaša sporočilo, izven zidov sestanka.”

BRB str. 514

Gremo na sestanek in potem ljudje stojijo naokoli in se pogovarjajo in morda gre kdo ven na kavo.

To je del druženja v tem programu. Toda zakaj je pomembno? Zakaj bi morali sodelovati?

Ko začnemo s pozitivnimi življenjskimi spremembami, se pogosto počutimo manj udobno z ljudmi, ki v našem življenju niso v programu.

Pravi izziv lahko postane imeti bolj funkcionalne odnose.

Za večino od nas naša srečanja postanejo še ena družina – tista, ki temelji na zaupanju in skupnih izkušnjah okrevanja.

Toda kljub temu je mnogim od nas pogosto neprijetno pogovarjati se s čudovitimi ljudmi, ki jih morda ne poznamo dobro. Odhod na kavo je odličen način za vadbo novega vedenja in vzpostavitev odnosov, tudi če to ni lahko. To uporabljamo kot način, da se dodatno predstavimo našim kolegom članom AooA.

Na današnji dan bom vadil/-a nova vedenja, tako da bom več družabnega časa preživel/-a s svojo novo družino.

28. december – Vrednost terapije

“Čeprav terapija ni nadomestilo za program AooA, so številni naši člani imeli koristi od svetovalcev, ki poznajo delo AooA ali dvanajst korakov.”

BRB str. 447

Po nekaj časa v AooA so se mnogi od nas spraševali o terapiji in svetovanju.

Slišali smo, da so naši prijatelji govorili o okrevanju s takšno pomočjo. Spraševali smo se, ali bi morali to preučiti. Nekateri od nas še nikoli niso bili pri svetovalcu in smo bili nervozni, da bi začeli nekaj novega, saj smo mislili, da bi nas to lahko spravilo s poti. Vedeli smo za druge, ki so bili že prej na terapiji in jim ni šlo najbolje.

Zato smo 16. poglavje v BRB, “AooA in terapija”, prebrali z odprtim umom.

Naučili smo se, kaj terapevt naj bi in česa ne, saj nam je BRB dal postopek korak za korakom, ki smo ga potrebovali. Več dni zapored smo izgovarjali “terapevtske afirmacije”. Nato smo se, medtem ko smo se zanašali na našo Mož odzgoraj, odločili, da bomo uporabili “Vprašanja za terapevta”, medtem ko smo jih poklicali nekaj. In našli smo nekoga, ki se nam je zdel zelo primeren.

Rezultate smo prenesli od naših prijateljev iz AooA.

Nato smo z vzpostavljeno mrežo podpore naredili preskok in poskusili nekaj novega. Odprli smo vrata drugemu orodju okrevanja. Vedeli smo, da če nam rezultati niso všeč, imamo pa sredstva za pogovor o tem. In če naše drobovje pravi, da ne deluje, lahko spremenimo smer.

Na današnji dan se bom spomnil, da ima AooA veliko predlogov za okrevanje in lahko poskusim nekaj novega.

27. december – Žalost in orodja

“Čeprav je žalost mogoče zaznati skozi pisanje in govorjenje o naših spominih, nekaj žalosti ni vedno vidno.”

BRB str. 200

AooA nas spodbuja, da pišemo in delimo svojo zgodbo, da bi pomagali v našem procesu žalovanja. Medtem ko nekateri od nas uporabljajo samo ta orodja, je na srečo na voljo veliko drugih orodij.

To je pomembno vedeti, saj za nekatere od nas naša žalost ne pride vedno na površje, medtem ko pišemo ali govorimo.

Skriti notranji otrok je morda preveč prestrašen, da bi se odzval na te metode. Če je temu tako, se naučimo eksperimentirati z drugimi metodami, da pridobimo zaupanje našega notranjega otroka. Eno orodje je vaja rokopisa z drugo roko. Drugi je obisk kvalificiranega terapevta.

Ne glede na to, katera metoda nam pomaga odkriti žalost, nam bo sčasoma delitev tega, kar najdemo, omogočila nadaljevanje poti proti celovitosti s podporo naših srečanj in naših sopotnikov. V naši zbirki orodij je dovolj prostora za vsa orodja, ki jih najdemo na poti, ki nam pomagajo priti do bistva tega, s čimer imamo opravka.

Vendar pa smo previdni pri svetovanju drugim, kako naj to delo opravijo, saj tisto, kar lahko deluje za nas, morda ne deluje za nekoga drugega.

Naši cilji so tisto, na kar se osredotočamo: duhovno prebujenje, integracijo svojih osebnostnih lastnosti in popravljanje z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem do celovitosti.

Na ta dan bom uporabljal svoja orodja za okrevanje, pa tudi vsa druga orodja, ki mi lahko pomagajo priti v stik s svojim notranjim otrokom.

26. december – Odpuščanje sebi

“Zavedamo se, da vadimo koncept odpuščanju sebi, ko slišimo, da govorimo o nežnosti do sebe.”

BRB str. 113

Biti blag do sebe ni ravno naša vrlina.

Malo nas je v tem pogledu imelo dobrih vzornikov. Posledično smo se naučili zakleniti svoje misli v glavo, kjer smo pogosto postali žrtev negativnih sporočil.

Ko se učimo skrbeti za potrebe svojega notranjega otroka, začnemo sproščati ostro samokritičnost, ki smo jo izpilili skozi leta. Dovolimo si biti ljudje in priznavamo, da biti človek pomeni delati napake.

Morda se zalotimo, da nenehno podoživljamo svoja dejanja, ker mislimo, da smo naredili napako. AooA nam v tem primeru ponuja številne nove pripomočke, ki lahko pomagajo zaustaviti naš kritični notranji glas. Lahko pokličemo sopotnika, beremo iz rdeče knjige, se udeležimo osebnega ali telefonskega srečanja, molimo, meditiramo ali izvajamo poljubno število novih vedenj. Seznam je dolg in ima svoj smisel.

Naučimo se pregledati svoja dejanja, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe, in priznati svoja čustva.

Mogoče smo naredili veliko napako; mogoče smo naredili majhno napako. Mogoče slišimo lažna sporočila iz otroštva. Če smo odprti za dnevne preglede, lahko stvari obrnemo in vadimo zdravo vedenje. Lahko potrdimo svojo človečnost in željo po rasti.

Na današnji dan izkazujem svojemu notranjemu otroku ljubezen in sprejemanje s tem da se vadim v nežnosti in odpuščanju sebi.

25. december – Spokojnost

“V AooA moremo najti spokojnost.”

BRB str. 442

Morda nismo izkusili tistega, o čemer mislimo, da je spokojnost – vidimo ga kot nekaj, kar imajo drugi ljudje, ne mi.

Morda sploh ne vemo, kaj je spokojnost, kaj šele, kje jo iskati. Kakšen je sploh ta občutek?

Morda bi bilo najbolje, da začnemo s preučevanjem, kaj mislimo, da bi lahko bila spokojnost.

Morda je to čaroben, miren občutek, ki nekoga popolnoma prevzame 24 ur na dan, sedem dni v tednu. S tem občutkom ljudje nikoli ne občutijo stresa, strahu ali tesnobe. No, to je dobra ideja za razmišljanje, a v srcu vemo, da to ni resničnost.

Bolj realističen pogled na spokojnost je, da o njej razmišljamo kot o jedru sprejemanja, ki že prebiva globoko v nas; nekaj, česar še nismo izkoristili ali morda priznali. Zdaj je morda majhen, celo majhen. Vendar bo raslo. Naučimo se prepoznati in občutiti majhne trenutke tega v našem življenju.

Ob pomoči naše skupine AooA najdemo spokojnost, ko sprejmemo svoje življenje – preteklo in sedanjost, in se naučimo zaupati prihodnosti.

Kot del tega premika v našem razmišljanju se naučimo, da je spokojnost dosegljiva. Zavedamo se, da tega ne bomo čutili 24 ur na dan, 7 dni v tednu, vendar bo dovolj prisotno, da nam spremeni življenje.

Na današnji dan se bom spomnil, da v sebi že imam spokojnost. Na meni je, da temu pomagam rasti tako, da s programom AooA gradim sprejetost in zaupanje.

24. december – Problem

“To je opis, ne obtožnica.”

BRB str. 589

Čeprav v Problemu piše, da ne gre za obtožnico, se morda sprva še vedno zdi tako.

Mnogi od nas so se počutili za vedno zaprti v nenehno ponavljajočih se vzorcih družinske disfunkcije. A kljub temu uvidimo modrost zapisanega. Zavedamo se, da ta opis, ki temelji na Seznamu perila, lahko potolaži. Nismo več sami, ko vstopimo na srečanje AooA in ugotovimo, da lahko te lastnosti delimo odkrito brez kritike, saj imajo drugi enake »navade«.

Ne moremo spremeniti, od kod smo prišli ali kaj se nam je zgodilo. Lahko pa se odločimo, da bomo delali po programu okrevanja AooA in našli izhod. Vsak dan lahko uporabljamo katero koli orodje programa, kot so koraki, telefon, srečanja, sponzor in še veliko več.

Nismo več ujeti v grozno preteklost.

Morda se včasih počutimo slabo, a v svojem notranjem jedru nismo slabi. Ne glede na lastnosti ali pomanjkljivosti, ki jih imamo, se ozremo okoli sebe in vidimo, da nismo sami. Zdaj imamo podporo drugih v programu. In našo Višjo moč.

Na ta dan se ponovno posvetim življenju tega novega življenja.

Dvignil bom telefon, šel na sestanek ali prebil čas v branju Velike rdeče knjige, da se z njo nahranim.

23. december – Odpuščanje

“Ne moremo odpustiti drugemu, dokler ne odpustimo sebi.”

BRB str. 233

Kot otroci smo se naučili biti kritični do sebe in videti, da nismo nikoli dovolj dobri.

To so nam tolikokrat in na toliko načinov povedali odrasli v našem življenju, da je programirano v našo samopodobo. Misel, da bi si odpustili, ker smo naredili ali rekli nekaj narobe, nam ni nikoli prišla v glavo.

V AooA se naučimo, da je odpuščanje sebi bistveno za spoštovanje in ljubezen do svojega resničnega jaza.

Tako se naučimo potrditi svojo vrednost in zgraditi temelje za odpuščanje drugim.

Če se naučimo brezpogojno ljubiti sebe, odpiramo nov svet.

Morda marsikomu od nas ni lahko zaradi kritičnega notranjega glasu, za katerega se zdi, da nas kar naprej premaga. Vendar je mogoče – to vemo, ker vidimo, da se to dogaja pri drugih.

Ko si enkrat začnemo dajati to darilo, smo potem bolje sposobni podariti isto darilo tistim okoli nas.

Vendar to ne pomeni, da opravičujemo nesprejemljivo vedenje; preprosto se naučimo odpuščati in sprejemati druge takšne, kot so. Šele takrat se lahko odločimo, ali jih želimo v svojem življenju. Toda to odločitev bomo sprejeli iz zdravega središča, ne pa v jezi in zameri.

Na ta dan bom okrepil svoj duh in si izkazal brezpogojno ljubezen tako, da bom najprej sprejel sebe, da sem človek.

22. december – Ravno dovolj dobro

“Prihajamo iz domov, v katerih kljub našemu trudu ni bilo nikoli dovolj dobro. Ali pa se je zdelo, da nikoli ni bilo dovolj dobro.”

BRB str. 37

Kot otroci se je od mnogih pričakovalo, da bomo nastopali.

A ne glede na to, kako dobro nam je šlo, pohvale nismo prejeli – le še višja pričakovanja. Normalno je bilo, da smo želeli slišati, da nas cenijo in hrepeneli smo po potrditvi, da smo v redu. Toda v odsotnosti tega smo pričeli verjeti, da preprosto nismo dovolj dobri.

Še odrasli smo v glavi slišali te posnetke in si postavljali višja pričakovanja.

A ne glede na to, kaj smo dosegli, se nikoli nismo počutili dovolj dobro. Mnogi od nas smo imeli srečo, da smo neizogibno zadeli steno, na katero nismo mogli preplezati, in našli AooA in pomoč, ki smo jo potrebovali.

Začeli smo tudi opažati, da nam je odsotnost pohvale preprečila, da bi pohvaliti znali sami.

Za tiste, ki imamo otroke, smo želeli to narediti bolje, a nismo mogli najti pravih izrazov, saj smo pogosto verjeli, da bo pohvala povzročila, da se nehajo truditi. Ponavljali smo vzorec, ne da bi se zavedali, da je razočaranje v njihovih očeh zrcalilo naše lastne občutke iz otroštva.

Ko se naučimo brisati trakove v glavi, si začnemo dajati afirmacije, ki jih nismo dobili – da smo dovolj dobri. Zdaj lahko ta občutek vrednosti prenesemo na tiste, ki so pomembni v našem življenju.

Na današnji dan se spomnim, da sem dovolj dober, in se napolnim s pohvalami in dobrimi občutki.

21. december – Blokirana žalost

“Žalost je izguba, ki je obtičala pod zanikanjem, namernim pozabljanjem in strahom, da bi nas dojemali kot dramatizacijo preteklosti. Žalost je nakopičen poraz, zanemarjanje in zanikanje iz otroštva.”

BRB str. 199

Preden smo prišli v AooA, smo morda razmišljali o žalosti kot o nečem, kar doživljamo le zaradi očitnih izgub, kot so smrt ljubljene osebe, ločitev ali uničujoča bolezen. Z okrevanjem v AooA doživljamo tudi žalost kot nekaj, kar izvira iz izgube naše identitete v otroštvu. Izpostavljeni smo številnim predlogom o tem, kakšne bi lahko bile te izgube iz otroštva, na primer, da nas starš redno in nepravično kritizira, da nas primerjajo z bratom in sestro, ki se je lepše obnašal, da nam rečejo, da smo slabi, neumni ali manjvredni, da moramo hraniti družinske skrivnosti – seznam se nadaljuje v nedogled.

Tako kot je dragoceno, da bolj očitne izgube obravnavamo tako, da žalujemo na zdrav način, namesto da se je izogibamo, omrtvičimo in se ločimo, se tudi v AooA naučimo vaditi ljubeče načine žalovanja naših izgub v otroštvu, tako da delamo korake in se učimo dialoga z našim Notranjim otrokom odkrijemo, da se naša telesa in um spominjajo zanemarljivih in sramotnih dejanj iz preteklosti. Odkriti te spomine in se soočiti z občutki, ki so zakopani v njih, ni lahko, vendar onkraj te žalosti odkrijemo neverjeten donos – počutje popolnega izraza samih sebe in živosti- morda prvič v življenju.

Na današnji dan se bom zavedal in se osredotočil na eno od izgub, ki sem jo doživel v otroštvu, potem pa na ljubeč in sočuten način z njo žaloval.

20. december – Ločitev

“Uporaba snovi za spreminjanje občutkov je drugi način ločitve od občutka bolečine. Najlažje dostopne snovi so alkohol, sladkor, nikotin in kofein.”

BRB str. 87

Mnogi od nas so prišli v AooA z odvisnostjo od drog ali alkohola.

Drugi so prišli z odvisnostjo od denarja, hrane, seksa ali iger na srečo. S pomočjo drugih programov 12 korakov smo uspešno reševali te predstavljajoče probleme. Obstajale pa so tudi druge na videz bolj sprejemljive odvisnosti, ki smo jih izbrali kot način, da prikrijejo našo bolečino. V našem prizadevanju za čustveno treznost v AooA nam morajo biti naši občutki na voljo, da lahko najdemo osnovno travmo v našem življenju. Tudi če sodelujemo pri teh bolj sprejemljivih odvisnostih, kot je gledanje ure televizije vsak dan, nikotinska navada, ki prekinja vse, kar počnemo, ali prekomerno uživanje kofeina, so nam naši občutki prikriti.

Če še naprej spreminjamo svoja čustva na te ali podobne načine, je to morda zato, ker se nam osnovna travma zdi preveč strašljiva, da bi se soočili. Toda da bi našli pravo svobodo za našega notranjega otroka, je potrebno, da so naši občutki dostopni. Če želimo postati lastni ljubeči starši, moramo biti »prisotni«, da izvajamo svoj program, kar pomeni, da zavračamo vzornike našega otroštva. Zavezujemo se, da se zloraba tukaj neha! Dovolimo si biti nepopolni in gremo proti svojemu končnemu cilju, da smo popolnoma budni brez zadržkov.

Na današnji dan bom odkrit glede tega, s čim lahko omrtvim svoja čustva. Poiskal bom pomoč, da bom našel mir, ki si ga zaslužim.

19. december – Štirinajsta značilnost

“Paraalkoholiki (soodvisni) so bolj reaktorji kot akterji.”

BRB str. 17

Pred AooA smo mnogi tekli od ene osebe do druge, od ideje do ideje, našli vedno »boljše« službe, iskali rešitve za svoje zdravstvene težave, prebirali vse knjige za samopomoč: vse v poskusih karkoli spremeniti svoje počutje. V notranjosti pa smo bili tako zmedeni, da smo se spraševali, zakaj so vsi ostali videti mirni in pomirjeni, medtem ko je v naših možganih in telesih divjal požar. Vsakič, ko smo potem mrzlično šli v akcijo, so bili rezultati običajno škodljivi za nas ali druge.

Kako smo se naučili tako intenzivno reagirati?

Ko smo bili otroci, je vsak korak, ki smo ga ali pa nismo naredili, povzročil “bombardiranje”. Rekli so nam stvari, kot je “Ali ne morete narediti ničesar prav?” ali “Če bi se nehali tako obnašati, bi bilo vse bolje.” Bili smo grešni kozli. Postali smo reaktorji v obupnih poskusih, da bi poskušali popraviti stvari. In ta vedenja smo prenesli v svoja odrasla življenja.

V AooA najdemo olajšanje: vsak dan naenkrat.

Naučimo se uporabljati slogane, kot je “Lahko preprosto”, ko v sebi začutimo “izredne razmere”. Pomagajo nam ravnati na bolj zdrav način, tako da ne ukrenemo ničesar, tudi če moramo sedeti na rokah ali stiskati ustnice, dokler notranji nemir ne mine. Samorefleksija je v takih trenutkih nujna. Če se ustavimo, preden se neustrezno odzovemo, pa tudi sredi stavka, nam to pomaga pridobiti samozavest in nas pozitivno potrdi.

Na današnji dan se bom, ko začutim pritisk, da odreagiram »Takoj«, spomnil dveh sloganov: »Ne delaj kar nečesa, sedi tam« in »Zavedaj se in se umiri«. Tudi ko se soočim z notranjim kaosom se učim biti miren.

18. december – Služenje

“Namen služenja v AooA je podpirati drug drugega, da postanemo odgovorni za lastno dobro počutje.”

BRB str. 354

Težko je začeti opravljati služiteljske funkcije, ko se zdi, da naloga nosi tako veliko odgovornost.

Zamisel, da lahko pomagamo drugi osebi, da okreva, je podobna naši, ko smo poskušali rešiti svoje družine.

Vendar je služba v AooA tisto, kar drugim daje priložnost, da prevzamejo odgovornost zase.

Odpiranje sestanka, tajništvo, skrb za blagajno, vse do zlaganja stolov po sestanku so stvari, ki ohranjajo kontinuiteto srečanj in zagotavljajo sredstva, da sami in drugi okrevamo.

Ko se člani obračajo na nas za vodenje, se zavedamo, da lahko delimo svoje izkušnje, moč in upanje. A da so pred njimi tudi navodila. “Priročnik za novince”, BRB, Rumeni delovni zvezek in druga literatura bodo odgovorili na vsa vprašanja člana.

Naš cilj je podpreti odrasle otroke, da se ideja, da so lahko sami odgovorni za svoje dobro počutje postane domača.

Novejšemu članu je lahko zelo frustrirajoče razumeti, da s tem izražamo globoko raven ljubezni, ko jim omogočimo najti moč, da se imajo radi. V tem vzdušju in z nekaj razlage, bodo začutili moč programa, ki zapolni praznino v njih, ki so jo dolgo želeli zanikati.

Na današnji dan bom delal za skupnost, saj se zavedam, da vsak del priprave sestanka ustvarja priložnost za sopotnike v AooA, spet pridobiti moč, da se imajo radi.

17. december – Izražanje občutkov

“Ko se preselimo iz čustvene izolacije, ponovno pridobimo sposobnost prepoznavanja in izražanja vseh naših občutkov.”

BRB str. 361

Kot otroci mnogi od nas niso smeli pokazati svojih občutkov. Zato smo jih polnili in se pretvarjali, da jih nimamo zaradi strahu pred posmehom ali kaznijo.

Je kaj čudnega, da smo to prenesli v odraslost, kjer smo še naprej polnili svoja čustva in se prepričevali, da niso pomembni? Ali pa smo morda izbrali pot zdravljenja svojih občutkov z odvisnostmi ali obsedenostmi, dokler nam jih ni bilo treba izkusiti.

V AooA pridemo kot odrasli otroci s številnimi sprožilci.

Ti sprožilci lahko to, kar bi morala biti blaga reakcija, spremenijo v jezo, ne zaradi situacije, ampak zato, ker to, kar je bilo povedano ali storjeno, prebudi naše obremenjene občutke.

Ti zanikani občutki ovirajo odnose, saj zapuščamo ljudi, ki ne morejo ugotoviti, zakaj se tako odzovemo.

A AooA sega v ta skrita področja in naša otroška čustva pripelje na svetlo, kjer sčasoma izgubijo moč nad nami.

Na današnji dan bom še naprej zaupal in cenil, da je AooA varno mesto, kjer lahko prepoznam in izrazim svoja čustva.

16. december – Prisluhniti v petem koraku

“V petem koraku član AooA zaupamo drugemu, da bo slišal njegovo življenjsko zgodbo brez obsojanja. Za mnoge je to prvič, da je odrasel otrok drugemu povedal najbolj intimne podrobnosti svojega življenja. Zaupanje druge osebe je eno od duhovnih načel petega koraka.”

BRB str. 632

Ko smo prvič naredili peti korak z nekom drugim, smo bili morda res nervozni.

Potem smo se počutili potrjeno, saj druga oseba ni pobegnila ali nas osramotila zaradi tega, kar sva delila. Prekinili smo tišino in bilo je veliko olajšanje, ko smo razpakirali večletno prtljago. V meglici smo se spotikali v temi z ljubečo prisotnostjo sopotnika ob sebi. Izpustili smo svojo preteklost. Odšli smo boljši, lažji in z občutkom popolnosti, ki ga morda še nikoli nismo doživeli.

Slišati peti korak nekoga drugega je lahko takšen privilegij.

Ko to zahteva od nas, se spomnimo lastne ranljivosti, ko smo tako delili svoja življenja. Spominjanje lastnih izkušenj nam pomaga spoštovati drugo osebo in z njo ravnati s spoštovanjem, ki nam ga je naklonila. Pomagati drug drugemu na tako pomembni poti je resnično v korist obema posameznikoma.

Na današnji dan se bom veselil časa, ko bom pripravljen narediti svoj peti korak, da bom lahko izkusil svobodo onkraj. Ko me nato prosijo, da slišim peti korak drugega, bom to prošnjo spoštoval kot čudovito darilo, kar tudi je.

15. december – 12. Obljuba

“Postopoma se bomo s pomočjo naše Višje sile naučili pričakovati najboljše in ga tudi dobiti.”

BRB str. 591

Naša Moč Odzgoraj nam je vedno pripravljena pomagati pri uresničevanju naše duhovne celovitosti. Če si za delo vzamemo čas in se potrudimo, bomo tisočkrat poplačani.

Kaj torej lahko pričakujemo po vsem našem delu?

Poleg tega, da smo izjemno čudovita človeška bitja, nas je naša Višja sila obdarila z vsemi našimi čudovitimi in ne tako čudovitimi darovi. Ona nas brezpogojno ljubi od naših sivih las do naših najbolj nenavadnih pričesk, od naših podbradkov do ukrivljenih prstov na nogah. Ljubi nas zaradi naše človečnosti – stvaritve, veličastne kot galaksija. Smo duhovna bitja, ki imamo človeško izkušnjo, polno zavojev in ovinkov, s sabo pa nosimo vdrtine in buške in tudi resnejše poškodbe.

Imamo veliko čudovitih darov, ki smo jih šele začeli odkrivati.

Učimo se zahtevati najboljše in nehamo postavljati omejitve glede tega, kar mislimo, da je. Ko še naprej trdo delamo in verjamemo v našo Višjo moč, smo presenečeni, ko odkrivamo še večja darila, ki so čakala, da jih odkrijemo.

Na današnji dan svojih pričakovanj ne bom omejeval na majhne ideje. S pomočjo moje višje sile na poti okrevanja lahko dobim več, kot si lahko predstavljam: SEBE.

14. december – Vloga žrtve

“Naše izkušnje kažejo, da smo pogosto živeli kot žrtve.”

BRB str. 14

Mnogi od nas so morda postali zelo dobri v igranju žrtve.

A te vloge si nismo ustvarili sami. Mar niso bili drugi ljudje in okoliščine zaradi katerih smo to postali?

Oklepati se obžalovanja in zamere je kot bi se zavili v odejo iz trnja.

Vsako minuto vsakega dneva se zavedamo dejstva, da nam trnje povzroča bolečino, in edino tolažbo nekaterim od nas je razmišljanje, da vsaj drugi vidijo, kako smo prizadeti. Toda nihče noče živeti z žrtvami, niti žrtev sama ne.

Kako drugačna bi bila naša življenja in naš svet, če bi se lahko vrnili in razveljavili preteklost.

Toda življenje nam te možnosti ne ponuja. Kar dobimo, je izbira, ali bomo sprejeli svojo preteklost in se je lotili, ali pa bomo ostali žrtev in ji dovolili, da še naprej vpliva na to, kdo smo in kaj počnemo.

Ko na sestankih recitiramo molitev za spokojnost, moramo verjeti besedam »Sprejmite stvari, ki jih ne morem spremeniti«.

Naša preteklost se je zgodila kot se je. Ne glede na to, kako neprijetno je bilo, lahko postane vzpodbuda, ki nam pomaga postati močnejši.

Na današnji dan bom še naprej odlagal odejo iz trnja, ki sem jo nosil kot žrtev, in se zavil- v mehko odejo okrevanja.

13. december – Odgovornost

“Svoboda od alkoholne norosti je vprašanje odgovornosti.

Ne moremo biti odgovorni za nekaj, česar nismo ustvarili.”

BRB str. 88

O sebi smo razmišljali kot o nečem ničvrednem v središču vesolja.

Poskušali smo narediti samomor na več načinov, tako čustveno kot fizično, pri sebi pa si mislili: “Morda bodo tokrat videli, kaj se dogaja.” A nič se ni spremenilo in tudi naši storilci ne. Za kaj smo porabili vso to energijo?

V AooA se naučimo, da smo mi tisti, ki se moramo spremeniti.

Da bi to naredili, moramo najprej opustiti odgovornost za alkoholno norost. Vedno je bilo neobvladljivo, z nami ali brez nas.

Začnemo videti, da si zaslužimo priložnost za zdravo življenje, čeprav nismo povsem prepričani, kako bi to bilo.

Gledamo pot pred seboj in vidimo, da je pred nami svetloba. Ne moremo videti, kaj je, vendar se tudi ne moremo nehati premikati proti temu. Počuti se dobro in toplo. To nas sprva prestraši, a se nam zdi tudi novo in vznemirljivo.

Odložili smo svoj sram in svoje odvisnosti, ki nam ne služijo več.

Sproščamo obrambo našega značaja. Čas je, da vidimo, za kaj gre pri tej stvari, imenovani življenje. Dovolimo si iti naprej.

Na današnji dan se bom spomnil, da sem odgovoren zase, ne pa za norost svojega otroštva. Spomine bom uporabil, da se ozdravim, potem pa jih pustil v preteklosti, da bom svoboden.

12. december – Peta tradicija

“Da ga obdržim, ga dajem- okrevanje.”

BRB str. 513

Ko pridemo v AooA, nas boli.

Srečamo druge ljudi, kot smo sami. Ker se naučimo zaupati tem ljudem, si postopoma dovolimo odpreti in deliti svoje najgloblje skrivnosti.

Toda v nekaterih primerih ljudje, s katerimi smo se zbližali, odidejo in počutimo se spet zapuščene, tako kot v otroštvu.

Sprašujemo se, ali bi se morali oditi tudi sami. Mogoče smo naredili vse, kar smo lahko, in bi morali iti naprej; morda pa ta program AooA ni odgovor na vse; mogoče nismo doživeli več velikih “aha” trenutkov.

Zakaj bi torej ostali, ko drugi morda ne?

Ker je ta zapuščenost, ki jo čutimo, drugačna; uporabljamo nova orodja, ki nam pomagajo premagati te občutke. Vsi nimajo enake poti in lahko smo žalostni, ko ljudje odidejo in upamo, da bodo našli tisto, kar jim ustreza. Toda za nas je AooA zdrava izbira.

Odločimo se, da ostanemo, najprej zase in potem za druge.

Vrnimo, kar smo dobili, naslednji osebi, ki pride skozi vrata. To so naši sopotniki. Morda nismo vsi videti in se obnašamo enako, vendar je neverjetno, kako si lahko pomagamo drug drugemu. Ko smo pri okrevanju ob drugih, izvemo več o sebi.

Na ta dan se bom ponovno posvetil svojemu okrevanju v AooA. Zavedam se, kam sodim.

11. december – Postavljanje na zadnje mesto

“Ker smo imeli preveč razvit občutek odgovornosti, nas je bolj skrbelo za druge kot zase.”

BRB str. 589

Ko smo prispeli v AooA, so mnogi od nas spoznali, da imamo vzorec, da vse druge postavljamo pred sebe. Zdelo se je, da so njihova življenja pomembnejša od našega, mi pa smo dobili le drobtine ali karkoli je ostalo. Razvili smo “Kaj pa jaz?” osebnost žrtve.

Nekateri od nas so to opazili, ko smo se končno tako naveličali, da nas prijatelji in družina ne poslušajo.

Mislili smo: “Hej, tudi jaz želim govoriti o svojem življenju, svojih interesih, izzivih!” Ta pomanjkanje nas je pripeljalo do tega, da smo se počutili letargične, brezupne in depresivne. Kopali smo se v samopomilovanju, prisilah ali odvisnostih, da bi omrtvili svojo bolečino.

Ko se znajdemo v okrevanju, spreminjamo te vzorce.

Naše nezavedne kompulzivne reakcije se zmanjšujejo. Ko se pogovarjamo na sestankih in s sopotniki, najdemo svobodo od naših lastnosti preživetja. Delamo po korakih. Meditiramo in molimo. Beremo in pišemo o svojih mislih in občutkih. Začnemo se odpirati, pripravljeni in voljni predati svoje nefunkcionalne vzorce naši Višji sili. Vidimo, kako se naš ranjeni notranji otrok odziva na sočutje našega notranjega ljubečega starša.

Na današnji dan vem, da obstaja alternativa, da se pretirano ukvarjam z drugimi in ne sabo. Postopoma je več mojih potreb izpolnjenih in čutim, da sem končno uslišan.

10. december – Rešitev – spoštovanje

“Naučimo se postati sami svoji starši z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem.”

BRB str. 590

Ko se v AooA učimo postati sami svoji starši, se pogosto znajdemo v nasprotju s svojim notranjim otrokom.

Mogoče si naš otrok hrepeni po dragi skodelici čaja v bližnji kavarni ali pa si le želi boljši avto. Morda bi nekoč z zasramovanjem zatrli ta notranji glas in rekli stvari, ki smo jih slišali kot otroci, na primer “Nehaj si želeti tega, česar nikoli ne moreš imeti.” Zdaj smo lahko odgovorni starši in spoštljivo rečemo: “Ne, tega si trenutno ne moremo privoščiti.”

S pomočjo našega programa se tudi naučimo postavljati stvari v perspektivo.

Mogoče se lahko odločimo, da čeprav angleški čaj z mlekom nikoli ne bo vsakodnevna navada, si pa ga lahko privoščimo enkrat, če ima naš notranji otrok slab dan in želi priboljšek. In ja, Lamborghini je izven naše plačilne zmožnosti, vendar si lahko dovolimo obisk namišljenega Lamborghinijevega salona, ​​se usedemo v avto s svojim notranjim otrokom in rečemo: “V redu je, če želimo stvari, ki jih morda nikoli ne bomo imeli.” To je lahko drobno, a trajno darilo, da ne zatremo naših upov in sanj.

Na današnji dan bom izkazal spoštovanje do sebe, svojega notranjega otroka in drugih. Spomnil se bom, da so se mi zgodile čudovite stvari, za katere nisem mislil, da so možne, ker sem si upal sanjati.

9. december – Zabava

“Nismo bili naučeni, kako se zabavati.”

BRB str. 39

Nekdo je na sestanku nekoč vprašal, kaj odrasli otroci počnejo za zabavo.

V naših izvornih družinah smo bili mnogi od nas preveč oprezni, da bi se zabavali ali doživljali veselje. Ko se ozremo nazaj, se pogosto težko spomnimo kratkih zabavnih trenutkov. Nekateri od nas opazimo, da se igramo s punčkami ali tovornjaki, pihamo regrat ali vzklikamo “Igrajmo se skrivalnice – ti si to!”

Ko začnemo okrevati, se nam ideja o zabavi morda zdi tuja, vendar se začnemo učiti, kako pomembna je kot način za nego našega notranjega otroka in svojega odraslega jaza. Ko postajamo bolj zdravi, vidimo čudovito veselje in svobodo v zabavi. Začnemo delati stvari, kot so risanje v skicirki, sestavljanje uganke, barvanje, ročno delo, sprehod, jahanje konja, ribolov, pohodništvo po planinski poti, smučanje, plavanje, klic prijatelja, obisk filmi, slikanje, petje, odhod v knjižnico, učenje igranja na glasbilo, poslušanje glasbe, objem prijatelja, obisk muzeja, sedenje ob reki in opazovanje sončnega zahoda, smeh s prijatelji, fotografiranje, fotografiranje tečaj meditacije, igranje igre … seznam zabavnih dejavnosti se lahko nadaljuje v nedogled.

Na današnji dan bom življenje doživljal v polnosti tako, da bom v sedanjosti in počel nekaj zabavnega.

8. december – Ljubezen do sebe

Ljubezen do sebe omogoča odraslemu otroku, da zapolni ljubezen in skrb zase, ki ju nismo dobili kot otroci.

BRB str.436

Dolgo nazaj je, ko so nas vpili, nas odrivali in zanemarjali.

V bolj mirnih časih smo se v svojih majhnih otroških glavah spraševali: »Zakaj? Kaj sem naredil narobe?«

Pogledali smo na svet in videli očeta, ki se igra na dvorišču s svojimi otroki.

Ti otroci so bili videti tako veseli. Mi pa smo stali sami na svojem dvorišču. Počutili smo se kot edini otrok na svetu, ki ga nihče ni ljubil.

To pomanjkanje ljubezni osnovalo dolga leta našega iskanja.

Tu in tam smo našli olajšanje, ko se je učitelj nasmehnil ali se je prijatelj pohvalil z nami. Toda nič v nas ni povzročilo, da bi se počutili dovolj ljubljeni, da bi bolečina prešla. Nekateri od nas so uporabljali droge, alkohol, hrano in druge kompulzivne dejavnosti, da bi zapolnili prazno mesto, kjer bi morala biti ljubezen.

Ko smo prispeli v AooA, smo začutili povezavo, ko smo slišali, da drugi govorijo o svojem življenju brez ljubezni. Začutili smo, da nismo sami. Spoznali smo, da je razlog, da se nismo počutili ljubljene, nekaj, kar ni bilo znotraj našega nadzora: prava ljubezen ne more soobstajati skupaj z alkoholnim in disfunkcionalnim razmišljanjem.

Ni bila naša krivda! Vedno smo bili vredni ljubezni. Zavezali smo se, da bomo začeli znova in se imeli radi.

Na današnji dan bom deloval pozitivno, tako da se imam rad in poskrbim zase na svoj način.

7. december – Celovitost

“V AooA verjamemo, da smo se rodili celi in postali razdrobljeni v telesu, umu in duhu zaradi zapuščenosti in sramu. Potrebujemo pomoč pri iskanju poti, da se vrnemo v stanje čudežev.”

BRB str. 143

Ko najdemo pot do AooA, se nam morda zdi, da se naša zunanjost ne ujema z našo notranjostjo.

Navajeni smo se obnašati, kot da je v našem življenju vse v redu, v srcu vemo, da ni tako. Spretni smo v nadzoru, kako se zdimo drugim, pri čemer pazimo, da bolečino skrivamo za nasmehom.

Kot otroci smo morali skrivati ​​svoja resnična čustva, svoj Resnični jaz, da bi preživeli.

Včasih smo bili osramočeni ali zapuščeni, ko smo izražali čustva, ki jim starši niso bili kos. Iz strahu smo se naučili zadržati svoje misli in hrepenenja zase.

S pomočjo naše Višje sile in drugih v AooA, ki poznajo našo bolečino, začnemo govoriti resnico o svojih izkušnjah in postopoma uskladiti svoje misli, občutke in dejanja. Vemo, da nam je celovitost spet na voljo, ko med okrevanjem izkusimo ljubezen in sprejemanje drugih in naše Moči Odzgoraj. S pomočjo AooA se lahko naučimo izkoristiti vsa svoja čustva, vključno z veseljem.

Na današnji dan pozdravljam svoj Resnični jaz tako, da priznam in sprejmem svoja čustva. Počutim se celovitega v ljubečem objemu moje Višje sile.

6. december – Zapuščenost

“Zapuščenost pomeni več kot le ostati sam ali puščen na hišnem pragu.”

BRB str. 10

Kot otroci smo se počutili čustveno zapuščene, ko so nas kritizirali in smo čutili, da ne izpolnjujemo pričakovanj.

Ti občutki zapuščenosti so se še poslabšali, ko smo se počutili prisiljeni hraniti družinske skrivnosti, kar je povzročalo nenehen občutek sramu, da bi lahko nekdo ugotovil, kako zares nefunkcionalni so bili naši domovi.

Pri odraslih to pogosto povzroči občutek, da smo se počutili izzvane, da bi zgradili zelo čustvene odzive na bolečino zaradi izgube.

Pred AooA je življenje z vso to bolečino in sramom povzročilo, da smo iskali ljubezen in varnost zunaj sebe.

Toda s pomočjo in usmerjanjem našega programa in drug drugega se naučimo, da lahko v sebi razvijemo lastno vrednost, negovanje samega sebe in občutek varnosti. Tako raste naše zaupanje in okrevanje postane dosegljivo, še posebej, ko krepimo naše prepričanje v Višjo moč.

Okrevanje deluje, če ne strmimo v preteklost, ampak se odločimo, da bomo vsak dan ustvarili nove spomine.

Ugotavljamo, da se razvijanje v “novo odraslo osebo” nagrajuje. Hkrati naš notranji otrok še naprej odrašča na zdrav način. AooA nas uči, da smo samozavestni v spoznanju, da smo odgovorni sami. Lahko se naučimo živeti v sedanjosti in se osredotočiti na vsakodnevne blagoslove.

Na današnji dan vem, da nisem sam. Imam podporo družine AooA, ki mi pomaga zdraviti preteklost in graditi močno prihodnost.

5. december – Interference

“Beseda ‘navzkrižno govorjenje’ (crosstalk) pomeni prekinjanje, komentiranje ali sklicevanje na pripombe nekoga drugega med sestankom…

… Vsaka oseba lahko deli svoje občutke in zaznave brez obsojanja drugih.”

BRB str. 341

Nekateri od nas imajo težave s pravilom brez navzkrižnega pogovora v AooA.

Morda verjamemo, da morajo drugi res slišati naša dragocena mnenja in vpogled! To lahko povzroči, da kršimo meje drugih. In to lahko ovira druge, da v svojem času odkrijejo svojo resnico.

Ugotovljeno je bilo, da ko živčni dirkalni konj ostane sam, postane preprosto bolj živčen. Ko pa je koza v hlevu, se dirkalni konj umiri. Koza seveda ne reče dirkalnemu konju: “Pomiri se, neumen si!” Prisotnost koze je tisto, kar naredi razliko za konja. Prisotnost lahko pove, česar besede ne morejo.

Ko nas zamika, da bi dali nepotrebne nasvete ali mnenje, nam je lahko v pomoč, če se spomnimo te analogije konja in koze. Zase in za druge lahko naredimo največ dobrega tako, da samo govorimo svojo resnico in govorimo o svojih občutkih. S tem lahko služimo kot živ dokaz, da je temu programu mogoče zaupati, da se lahko vsi ozdravimo ob svojem času. Naša naloga ni, da popravljamo ali vzgajamo drug drugega. Tega se naučimo narediti sami, ko nam je to dopuščeno.

Na ta dan se zavedam, da nimam vseh odgovorov.

Najboljša pot za vse vpletene je osredotočenje nase in prisotnost za druge, namesto da bi jih poskušali ‘popraviti’.

4. december – Pobeg

“Na program sem prišel, ker sem se počutil nesrečnega, zapuščenega in v bedi.”

BRB str. 413

Pred AooA so bili mnogi od nas prestrašeni.

Vedeli smo, da če se v našem življenju kaj ne spremeni, bomo verjetno spet čustveno ali fizično zlorabljeni, in vedeli smo, da ne zmoremo več. Da bi pobegnili in se vendarle počutili dobro, smo poskusili karkoli- ves dan se zakopali v knjige, ure igrali video igre ali kompulzivno nakupovali. Morda smo uporabljali pornografijo, da bi otopeli. Nismo imeli odnosov z varnimi ljudmi. Naša telesa so bila pretresena od napetosti, za katero se je zdelo, da nikoli ne izgine.

Udeležba na našem prvem srečanju AooA je za nas pomenila začetek postopnih sprememb.

Ko izidemo iz zanikanja, spoznamo, da smo sposobni biti zdravi in ​​razumni. Ugotavljamo, da včasih to vključuje težke odločitve, vendar jih je na koncu vredno sprejeti.

Pomembna odločitev, ki jo naredimo, je, da naredimo korake z mentorjem ali sopotnikom, ki je lahko priča naših pozitivnih sprememb. Ugotovimo, da ko naredimo drzne, pozitivne poteze, nam pride naproti vso vesolje, da nas ozdravi. Zmoremo živeti novo zgodbo. Počutimo se svobodni.

Na današnji dan verjamem, da grem v pravo smer in da imam vso podporo, ki jo potrebujem, ko sem le pripravljen prositi zanjo.

3. december – Dvanajsti korak

“Ko smo zaradi teh korakov doživeli duhovno prebujenje, smo poskušali to sporočilo prenesti drugim, ki še trpijo, in ta načela izvajati v vseh naših zadevah.”

BRB str. 279

Ko smo prvič vstopili v okrevanje, smo morda želeli vsem, ki smo jih poznali, povedati o tem neverjetnem programu. Toda kmalu smo ugotovili, da večine ljudi ne zanima, kaj imamo povedati. Verjetno smo zveneli, kot da bi pridigali o tem, kaj naj storijo.

Kmalu smo izvedeli, da pri prenašanju sporočila o okrevanju ne gre za preganjanje ljudi in jih prisiliti k poslušanju, ampak za mirovanje in spoštovanje prostora naše resničnosti. Sporočilo živimo s svojimi besedami in dejanji ter ustvarjamo okolje, katerega del si ljudje želijo biti. Brez da bi se zavedli zakaj, jim je vse prijetneje biti z nami.

Na srečanjih si pomagamo prenašati sporočilo drug drugemu, ko pripovedujemo svoje zgodbe ali ko privolimo, da bomo mentorji ali sopotniki in prevzemamo druge služiteljske vloge.

Naš resnični jaz verjame, da se bomo vedno lahko naučili vse več, ko bomo ta načela izvajali v vseh svojih situacijah.

Na današnji dan bom s tistimi, ki so pripravljeni poslušati, delil, kdo sem postal. Opomnil se bom, da moja dejanja govorijo več kot moje besede.

2. december – Spontani občutki

“Nisem več hotel ali bil zmožen potlačiti svojih občutkov. Kar pojavljali so se burno in nepredvidljivo.”

BRB str. 409

Ko smo pričeli hoditi na prva srečanja, smo se morda počutili otopeli. Kakor pa smo se vračali, smo se znašli kot na čustvenem toboganu, z občutki, ki so se brez opozorila kar pojavljali z prvim vogalom.

Ko napredujemo v okrevanju, se naučimo priznati vse svoje občutke in se ne bojimo.

Ne postavljamo omejitev glede tega, koliko si dovolimo občutiti. Karkoli se nam trenutno pojavi, je v redu. Ne pretvarjamo se, da smo v redu, ko to nismo. Trditev o lastni resničnosti postane za nas osnovna potreba. Ne dovolimo več, da bi nas drugi poskušali utišati, ko jim je neprijetno.

Ohranjamo zavesten stik z Višjo silo s pomočjo našega osebnega duhovnega prebujanja, ne glede na to, kakšno je. Gojimo potrjujoč in pomirjujoč samogovor v obliki našega notranjega ljubečega starša– tistega, ki smo si ga vedno zaslužili.

Okrevanje se nam počasi dogaja, ko vidimo nove smeri, ki jih moramo ubrati, nato pa ga zagrabimo in tečemo. Zaupamo vase in svoji intuiciji. Naši občutki niso prevladujoči– a so to, kar so.

Na ta dan bom dovolil, da me čustva varno preplavijo. To mi bo dalo moč, da bom pristen do sebe in drugih.

1. december – Perfekcionizem

“V drugih domovih so otroci kot predmeti popolnosti, ki jih je treba razstaviti ob večerjah, osredotočenih le na mize s finimi pogrinjki, popolno držo ter urejenimi žlicami in vilicami. Prazniki in praznovanja pa potem privedejo goste, ki pohvalijo starše za pološčena tla in popolne otroke.”

BRB str. 37

Bolj subtilen in močnejši pritisk v naših alkoholnih ali drugače nefunkcionalnih družinah je bil stalno prisoten nadzor, čeprav se njegova vrsta morda ni vedno zdela jasna. Ne glede na to, ali so naše hiše spominjale na muzeje ali pa so bile natrpane, so bili izrazi ljubezni morda načičkani in površni in so imeli niti posestništva. Bistvo teh disfunkcionalnih izrazov ni bilo pristno in to smo vedeli.

Dejanski predmet vse čistoče ali površnosti, psevdo izraz ljubezni, pa je ostal nepristen.

Globoko v sebi pa je naš Resnični Jaz videl, da je pravi motiv te površinskosti zatiranje dejstva, da bi priznali, da so stvari ušle izpod nadzora.

Zato smo sprejeli in “odigrali” ta podzavestni konflikt, da bi se izognili uničenju in preprečili, da bi se pojavili občutki, da smo brez nadzora.

Postopoma, ko se je v odraslosti občutek kaosa prikradel v našo zavest in smo dosegli čustveno, duhovno in fizično dno, smo našli AOOA.

V tem ponižnem stanju smo prejeli dar okrevanja, ko se spominjamo spominov na svojo vzgojo, priznavamo takratno grozo in žalujemo za svoje izgube.

Na današnji dan bom preučil vzorec nadzora v svoji družini in učinek, ki ga je imel v mojem odraslem življenju. Vadil bom program AOOA za pomoč pri obdelavi podzavestnega travmatičnega strahu in zakopanih spominov, da se bom osvobodil njunega nadzora.

30. november – Iskanje potrditve

“Večina odraslih otrok nenehno išče potrditev, vendar ne verjame resničnim pohvalam in priznanjem, ko in čeprav pridejo.”

BRB str. 187

Nekateri od nas smo se počutili zgrožene na lastnih rojstnodnevnih zabavah, ker nam je bilo neprijetno zaradi pozornosti, ki smo jo prvotno iskali.

Ko smo se partnerjem zdeli privlačni, smo se počutili nervozni in raztreseni. Ko pa so nas pohvalili drugi, smo se počutili vredne pohvale le ko smo jo vrnili.

Dosegli smo vse zastavljene cilje in ugotovili, da nismo zadovoljni.

A celo najbolj sanjsko življenje s sanjsko službo in sanjskim razmerjem tega ni popravilo. Bolj kot smo bili uspešni, bolj smo bili nemirni.

Ko zdravimo v AOOA, se naučimo sprejemati komplimente, ne da bi jih morali vračati.

Besedam lahko pustimo, da obvisijo v zraku kot sladek parfum. Lahko uživamo, ko nekaj naredimo dobro, ne zato, ker nekdo gleda, ne zato, ker pričakujemo potrditev od nekoga drugega, ampak zato, ker vemo, da smo opravili dobro delo.

Še pomembneje pa je, da si lahko celo dovolimo neuspeh in še vedno ljubimo tiste ranjene dele v nas – tudi če drugi ne.

Vsaj potrudili smo se. Morda bodo naše napake sčasoma pripeljale do uspeha, a tudi če ne, bo z nami vse v redu. Naši odnosi z našo Višjo močjo in notranjim otrokom nam postanejo dovolj. Dovolj smo si, takšni kot smo danes, jutri in vsak dan.

Na današnji dan se bom spomnil, da četudi naredim nekaj nepopolno, tudi veliko stvari naredim prav. Imam dovolj razlogov, da sem ponosen nase.

29. november – Enajsta tradicija

“Naš je program temelji na privlačnosti, ne promociji.”

BRB str. 613

Kako razburljivo je, ko dobimo prvi odmerek okrevanja.

Težave, ki nas pestijo večino našega življenja, lahko zdaj predstavimo na sestanku AOOA ali se o njih pogovorimo s sopotnikom, ki ve, kako se počutimo in nas ne obsoja.

Okrevanje je tako močno, da želimo kar pohiteti in prepričati kar največ prijateljev in sorodnikov, da se pridružijo tej čudoviti novi avanturi, verjetno zato, ker verjamemo, da bi nekaterim od njih program lahko koristil več kot jim moremo mi. Zato nekateri od nas kupijo več knjig AOOA, da bi jih razdelili tem ljudem. Temu se reče dvokoračni postopek: skakanje iz prvega koraka na dvanajsti korak ob poskusih oddati tisto, česar še nimamo.

Toda okrevanje zahteva potrpljenje.

Ugotavljamo, da bodo drugi opazili pozitivno spremembo v nas, ko delamo korake, izvajamo načela in živimo po programu. Ta sprememba jih bo pritegnila.

Če bomo tako prebudili njihovo radovednost, nas bodo morda vprašali o AOOA. Nato se morajo sami odločiti, ali želijo obiskovati na sestanke in izvedeti več.

Ta dan se bom posvetil lastnemu okrevanju in spoštovanju poti drugih ljudi. Čudovito bo, če se bodo naše poti na neki točki združile.

28. november – Incest

“Nekatere žrtve incesta so imele težave z odpuščanjem škodljivemu staršu ali skrbniku.”

BRB str. 114

Tisti, ki smo bili spolno zlorabljeni, smo se leta borili, da bi sprejeli, kar se nam je zgodilo.

Večinoma so nam ljudje govorili, naj o tem utihnemo, ali če so bili malo bolj vljudni, so nam dali vedeti, da bi to morali nekako le “preboleti”, odstraniti iz misli, nehati zavračati družino ali kakšno podobno mnenje. S tem bremenom smo živeli leta.

Ko delamo 8. in 9. korak, je to najpomembnejše dejanje, ki ga naredimo zase.

Prenehamo z tešitvijo teh ranjenih delov sebe dol s hrano, anksioznostjo, zadevanjem in pornografijo– dejavnostmi, zaradi katerih se počutimo, kot da je bila zloraba na nek način zaslužena ali sprejemljiva. Naučimo se postavljati meje do svojih storilcev in tistih, ki so jih zaščitili, vključno z našimi sestrami in brati, ki so nam povedali, da o tem ne smejo govoriti. Prvič v življenju smo sebe se postavili na prvo mesto.

Če ne gre drugače, grobo presekamo vezi, samo da se odklopimo.

Odpuščanje našim storilcem, ki jih lahko končno vidimo takšne, kot so, lahko traja nekaj časa.

Toda sčasoma bomo našli pot naprej. Potem bo odpuščanje lažje, saj se nam ni več treba pretvarjati, da se zloraba ni zgodila.

Na današnji dan bom zase poskrbel/a tako tako, da se bom morda prvič postavil na prvo mesto. Zavedam se, da se bom naučil odpustiti svojim zlorabiteljem. Tako se bom slednjič lahko osredotočil nase namesto nanje.

27. november – Pristanek na dnu

“Najgloblje globeli AOOA so lahko kronični občutki osamljenosti, v katerih odrasli otrok nikoli ne doživi veselja in se nikoli ne more povezati z drugimi na smiseln način.”

BRB str. 124

Osamljenost dobro poznajo odrasli otroci.

Ne glede na to, ali smo bili pravzaprav sami ali v skupini ljudi, smo bili osamljeni. Mnogi od nas so bili ali še so v odnosih, kjer smo osamljeni. To je naša izkušnja, ker smo pogrešali ključni del socializacije odraščanja v nefunkcionalni družini: kako imeti zdrav odnos z drugim človekom.

Tako smo postali nadzorujoči, neodločni, zaprti, prevzetni, boleče sramežljivi ali nerodni, prestrašeni pred drugimi. Večne žrtve, ljudje, ki ugajajo– seznam lahko samo nadaljujemo. Kar poimenujte disfunkcijo in zelo verjetno je, da jo lahko povežemo.

Ne zaupamo ljudem in pričakujemo, da nas bodo prizadeli.

Toda naša dejanja sama povzročajo bolečino, ki se ji poskušamo izogniti. Smo preobčutljivi in ​​vsako razliko v mnenjih dojemamo kot osebni napad. Smo neprizanesljivi in hranimo zamere še dolgo v prihodnost.

Zato pridemo v naše prostore okrevanja.

Z demoni v naši glavi se je potrebno spopasti. Tega ne zmoremo sami. Prihajamo, da bi nabrali znanje in moč iz programa, od naših sopotnikov in naše višje sile. Soočamo se s svojo preteklostjo in opuščamo preživetvene mehanizme iz otroštva, ki ne delujejo več.

Na današnji dan se spomnim, da mi bo življenje po programu AOOA prineslo mir v sebi, po katerem sem hrepenel/-a.

Ta mir se bo prelil v moje odnose.

26. november – Varnost

“V AOOA obstaja način za razpravo in zdravljenje dogodkov iz preteklosti, brez da bi te dogodke marginaliziralo ali zgolj obtičali s takšnimi spomini.”

BRB str. 26

Prihod do mostu med zanikanjem in sprejetjem je bil boleč.

Kaj naj storimo zdaj, ko se je razkrila brutalnost preteklosti? Kaj naj počnemo z notranjo zmešnjavo, ki nam je ostala od otroštva? Kaj naj počnemo z raztrganimi ostanki srca, ulitega v kamen, obilico čustev pod ključem, nezmožnostjo, da bi to presegli?

Ko najdemo AOOA, se zavemo, da bomo prečkali ta most.

Zavedamo se, da poti nazaj ne bo. To je nepovraten proces napredka od bolečine, žalosti in trpljenja do zdravja, veselja in miru. Vse kar moramo storiti je, da se zavedamo pomoči drugih in začnemo svojo pot začenši s prvim korakom. Ni lahko, vendar je veliko manj boleče, kot da ostanemo v lastni absolutni negotovosti. Ko smo na drugi strani, vidimo, kako globoko smo postali samozaščitni. Ni se več treba skrivati ​​pred drugimi s pogledom uprtim v tla. Pogledamo v oči tistih, ki razumejo, kako se počutimo, in najdemo varnost v njihovi brezpogojni skrbi za naše dobro počutje.

Danes bom dvignil glavo in vedel, da sem s pomočjo drugih v AOOA varen pred spomini na preteklost.

25. november – Ponotranjena sporočila

“Nekateri starši so rutinsko našli napake v naših mislih ali dosežkih brez da bi v njih bilo kaj narobe. Če bi jih vprašali, bi ti starši ali skrbniki povedali, da so mislili dobro.”

BRB str. 36

Počutili smo se, kot da ne moremo storiti ničesar prav, da ne zmoremo.

Ne glede na to, kaj so nameravali naši oskrbniki, so njihova čustveni izstrelki leteli neumorno- in močno boleli. Tudi še dolgo po odhodu od doma smo nosili ta kritični glas s seboj, ki ga šele sedaj ponotranjamo.

Rekli smo si, da smo bili otroci, da pretiravamo, da nam nihče ne želi škodovati: vse naše skrbi naj bi bile le v naših glavah.

Morali bi se samo okrepiti in prenehati jemati vse tako resno.

Dolgo ponotranjanje teh sporočil nam je onemogočalo, da bi zahtevali svojo prvobitno pravico do spokojnosti, ki bi nam omogočila, da se soočimo z življenjskimi izzivi na odrasel način.

V AOOA se sčasoma obrnemo in se soočimo s samim seboj in s svojo preteklostjo.

Ko končamo peti korak, nam odleže. Vidimo lahko, od kod smo prišli, kdo smo v resnici in kdo smo lahko. Hvaležni smo, da smo začeli dvomiti o glasovih v sebi, ko z njimi komuniciramo in jih izzivamo. Teh glasov ne odrivamo več. Povabimo jih v naš notranji dom in sedemo z njimi. Ko pišemo in govorimo, vidimo, da se naša zgodba odvija pred nami. Vidimo pogumno osebo, ki je bila soočena z otroštvom, polnim dvoma in sramu- in začutimo sočutje do sebe. Najdemo lastno spokojnost.

Na današnji dan častim in cenim otroka v sebi, ki je bil neoporečen tako nekoč, kot sedaj.

24. november – Zloraba

“Preden smo našli AOOA, smo mnogi od nas verjeli, da si zaslužimo, kar smo dobili, ali kar je povzročilo zlorabo.”

BRB str. 28

„Dno“ AOOA ima lahko različne oblike.

Pravimo si: “Ne prenesem biti sam s sabo” ali “Sovražim se.”

Toda če analiziramo samo ti dve izjavi, lahko vidimo, da se zdi, da govorita o ‘jaz’ in ‘sebe’, kot da sta dve ločeni entiteti – in morda to tudi sta.

‘Jaz’ je naše bistvo, duša, ki je bila vstavljena v naše človeško telo.

‘Sebe’ v teh negativnih občutkih je le oseba, za katero mislimo, da smo: tista, ki nosi preteklost, je zaskrbljena zaradi sedanjosti in se boji prihodnosti. Ta lažni jaz je stvaritev besed in dejanj drugih ljudi, zaradi katerih smo skrivali svoj resnični jaz. To skrivanje ima različne oblike, od fizične izolacije do tega, da smo čustveno nedosegljivi sebi in drugim. In ko postane preveč strupena, začnemo iskati pomoč, da bi našli nov način življenja.

V AOOA se začnemo spraševati, zakaj dovolimo svojemu lažnemu jazu toliko nadzora.

Izvemo, da so Koraki pot, ki nam pomaga združiti svoj »jaz« z našim resničnim jazom, hkrati pa odstraniti starega »sebe«, ki smo ga ustvarili v otroštvu. AOOA nam prinaša spoznanje, da smo vsi nadarjena človeška bitja, ki si nismo zaslužili tega, kar smo dobili kot otroci. Postopoma se začnemo zavedati, da smo več kot dovolj dobri.

Na današnji dan bom prepoznal, kdaj me ima moj napačni lažni jaz pod nadzorom. To bo nato prebudilo moj Resnični jaz, da bom lahko proslavil čudovito stvaritev- sebe.

23.november – Samosabotaža

“Če se bomo osredotočili nase, bomo našli svobodo pred svojim kritičnim jazom, pa tudi pred svojim zasvojenskim in destruktivnim vedenjem.”

BRB str. 304

Mnogi od nas so se naučili poistovetiti s samouničevalnim vedenjem.

Že zgodaj so nas naučili razvrednotiti sebe in morali smo zliti z vlogo žrtve kot načinu za preživetje.

Na žalost so nas mehanizmi preživetja, ki smo se jih naučili, da bi obvladali okoliščine, prizadeli prav tako globoko kot v preteklosti, morda pa celo bolj.

Zakaj?

Ker kot odrasli čutimo, da bi morali biti sposobni spreminjati stvari po svoji volji. Toda brez potrebnih veščin in vpogleda je to skoraj nemogoče.

V AOOA se naučimo, da ne glede na to, kdaj in kako se je začelo naše destruktivno vedenje in misli, smo sposobni izkusiti nove načine doživljanja. Ampak tega ne počnemo več sami. V okrevanje povabimo našo Višjo silo in druge sopotnike v AOOA. Ko imamo dovolj zaupanja vase, da se premaknemo v to smer, postanemo pripravljeni sprostiti svoje samouničevalno vedenje.

Kot del tega procesa začnemo žalovati in zdraviti izgube, ki smo jih doživeli, tako zaradi lastnih dejanj kot dejanj tistih, ki so nam jih privzgojili.

Naučimo se dati brezpogojno ljubezen in črpati energijo drugih članov AOOA in naše Moči Odzgoraj. Sprejemamo ta sistem pozitivne podpore, ki nas lahko popelje tudi skozi naše najtemnejše dni.

Danes bom sprostil vso negativno energijo, da bom v svojem življenju lahko naredil spremembe, ki si jih želim in si zaslužim.

22. november – 13. lastnost

“Alkoholizem je družinska bolezen in postali smo paraalkoholiki (soodvisni)* in prevzeli značilnosti te bolezni, čeprav se pijače nismo niti dotaknili.”

BRB str. 588

Čutili smo noro jezo.

Nismo mogli videti, kaj se dogaja z nami, ker smo bili tako osredotočeni na nadzor nad drugimi in občutenje njihovih občutkov do njih. Ali pa smo poskušali druge zatreti, ker nismo želeli videti ali slišati ničesar o občutkih, ki bi nam povzročali nelagodje. To je bil neskončen cikel zapuščanja sebe in svojega notranjega otroka. Ampak tega smo bili vajeni; bolje niti nismo znali.

Potem smo nekega dne našli AOOA.

Počasi smo se naučili dopuščati, da smo prisotni v trenutku. Ni bilo lahko. Opazovali smo, kako so naši sponzorji in drugi z bolj čustveno treznostjo oblikovali, kako je videti sprememba. Vsrkali smo to. To je bila najboljša izobrazba, ki smo jo kdaj imeli – boljša od vsega, kar smo se naučili ali bi se lahko naučili v šoli. Našli smo nekaj, kar bi lahko resnično spremenilo svet.

Ko smo opustili svojo grandioznost, smo videli, da bi se lahko spremenili, če bi bili voljni. Končno smo začeli razumeti in verjeti, da smo nemočni pred drugimi in odločitvami, ki so jih sprejeli. Bilo je veliko olajšanje.

Danes se bom držal svoje strani ulice in pustil, da drugi poskrbijo zase. Izogibal se bom poskusom, da bi me potegnili nazaj v neskončni krog disfunkcije, iz katerega sem prišel.

*Dodal odbor za priročnike BRB. Ni del prvotnega seznama.

20. november – Nevarni starši

“… nekateri starši so tako nevarni ali sprevrženi, da se jim mora odrasel otrok izogibati, da ostane varen in pri zdravi pameti.”

BRB str. 232

Tisti od nas, ki smo bili spolno zlorabljeni, prikrito ali odkrito, se zavedamo, da smo bili »posiljeni«.

Dolgo smo se trudili opraviti svoj del, pomesti svojo stran ulice, poiskati spremembo, a brez uspeha. Opustošenje je bilo tako hudo, da še leta kasneje nismo mogli ohraniti integritete okoli naših storilcev. Čutili smo, da ni nikogar, ki bi razumel, zato smo se še naprej pretvarjali, se pojavljali, smejali, ko se nam ni bilo do smeha, nasmehnili, ko smo se v sebi počutili prazni. In vedno smo se na koncu počutili slabo, praznik za praznikom in rojstni dan za rojstnim dnevom.

S pomočjo AOOA končno sprejmemo, da je družina, za katero smo mislili, da jo imamo, res domišljija, v katero smo morali verjeti, da smo ostali živi kot otroci. Ko se končno predamo in priznamo obseg zlorabe, se ločimo od svojih storilcev. Ločimo se tudi od tistih, ki naj bi nas zaščitili, a so namesto tega zaščitili storilce z zanikanjem naših zgodb; tisti, ki so samo želeli, da »prebolimo«, da se jim ne bi bilo treba soočiti z realnostjo.

Danes bom živel v novi svobodi, ki temelji na resnici in odnosih z mojo novo družino in ljubečo Močjo Odzgoraj.

19. november – Sprejemanje sebe

“Ko sedimo in razmišljamo o svojih pomanjkljivostih, se ne obsojamo.”

BRB str. 215

Kot otroci smo morali pogosto prenašati verbalne napade, zaradi katerih smo kot odrasli postali ranljivi tudi za najmanjšo kritiko.

Tudi v AOOA je bilo nekaterim od nas težko slišati, da imamo “značajske napake”, ker smo to razlagali, da na nekaj manjka, kar je bilo sramotno. Ker smo vedeli, da so to naše bistvene težave in da bi nam lahko program pomagal, smo morda našli druge besede, zaradi katerih smo se počutili bolje, kot so »značajski odpori«, »težave s prvim korakom«, »blokatorji duha« ali preprosto »pomanjkljivosti .”

Ne glede na to, kako jih imenujemo, je bistveno, da nanje gledamo v pravi luči in jih sprejmemo kot del tega, kar smo se naučili biti. Zavedamo se tudi, da so to omejitve, ki stojijo med nami in našo Višjo močjo. Vplivajo na to, kako se čutimo o sebi in na naše odnose z drugimi ljudmi.

Ko postanemo pripravljeni delati na Korakih, postopoma izstopimo iz izolacije, ki smo jo uporabljali za zaščito. In začenjamo priznavati svoje prednosti, ena izmed njih je naša sposobnost intuitivnega zavedanja, da nam orodja AOOA dajejo novo in boljše življenje. Učimo se ravnovesja.

Danes se bom odločil soočiti se s svojimi pomanjkljivostmi, ne da bi se ostro sodil. Sprejemam vse dele sebe.

18. november – Osebna Moč Odzgoraj

“…vsak član AOOA lahko svobodno izbere osebno Višjo silo, ki mu je na voljo. Te odločitve ne bo sprejel nihče namesto nas.”

BRB str. 79

V otroštvu smo bili nekateri od nas hudo zlorabljeni, celo mučeni. Morda so nas omamljali ali prisiljevali v spolne odnose, kar se civilizirani družbi zdi nepredstavljivo. Morda smo bili celo prisiljeni poškodovati druge otroke.

Kot odrasli smo se poskušali spopasti s tem, kako je lahko obstajala ljubeča Višja sila, ki je dovolila, da se nam kot sladkim, ranljivim otrokom to zgodi. Ko smo se spominjali intenzivnih občutkov, ki jih je povzročilo tako uničujoče ravnanje, smo se vprašali: “Kje je bil Bog tisti dan?”

Ko resnično iščemo odgovor, nekaj, kar nam bo omogočilo osmišljanje našega življenja, smo pripravljeni na rešitev AOOA.

Tu se naučimo, da imamo svobodo izbrati ljubečo Višjo moč našega novega razumevanja. Ta ljubeča prisotnost nam pomaga odkriti, kako lahko zacelimo vse svoje rane. Ko iščemo svojo resnico, se te rane, ne glede na to, kako so globoke, spreminjajo v moči.

Danes bom še naprej iskal zavedanje ljubeče Višje sile, ki je večja od vseh pretresov in izgub, ki sem jih prestal.

17. november – Generacijska družinska disfunkcija

“Izogibamo se krivdi, ker se zavedamo generacijske narave družinske disfunkcije.”

BRB str. 157

Toliko od nas prihaja v AOOA in krivi starše za tisto, kar je šlo narobe v našem življenju. Rečemo si: “Če bi le imel ‘normalno’ družino, ne bi imel toliko težav; zakaj stvari ne bi mogle biti drugačne?”

Brez dvoma smo si zaslužili boljše; a kot nedolžni otroci smo imeli malo izbire.

Toda kot odrasli, če se še naprej osredotočamo samo na obtoževanje svojih družin, bomo motnjo nadaljevali. To je generacijsko in to je isti sistem, v katerem so bili vzgojeni naši starši.

Pogosto nismo želeli videti svoje vloge v nadaljnji disfunkciji, preden smo začeli okrevati.

Morda smo si celo rekli: “Ne bom tako ravnal s svojimi otroki.” Toda verjetno smo naredili nekaj istih stvari ali pa smo se premaknili za 180° stopinj v drugo smer in poskušali biti bolj prijatelj kot starš.

Toda vsi otroci potrebujejo razumne starše- tako kot smo jih mi.

Dokler tega ne odkrijemo in se spopademo z lastnimi težavami, bomo še naprej ponavljali nefunkcionalne vzorce. Program AOOA nam daje sredino, kjer živi okrevanje. In v tem prostoru si zaslužimo živeti.

Danes se bom spomnil, da je družinska disfunkcija generacijska bolezen. Potrjujem svojo izbiro, da prekinem ta začaran krog z delom po svojem programu.

16. november – Služenje

“Med časom, ko smo se odločili, da se odklopimo od svojih zasvojenskih prepričanj, a še nismo dosegli varnosti duhovnega prebujenja, je ‘temna noč duše’, kjer zaznavamo, da ni nobene vodilne sile. Naš prehod skozi to grozljivo in pogosto kaotično obdobje negotovosti in dvoma je, ko izkusimo moč našega programa in spoznamo pomen služenja, ko dajemo in prejemamo.”

BRB str. 359

Med znanimi disfunkcionalnimi stališči in razmišljanjem ter čustveno treznostjo je lahko mučno obdobje čakanja v duhovni puščavi. A tudi tukaj obstaja priložnost za rast v potrpežljivosti, strpnosti in sprejemanje sebe.

Medtem ko čakamo na zjasnitev, nas drugi v AOOA spodbujajo, da se »se vračamo«. Pomikamo se naprej in odkrivamo Višjo Silo, ki podpira naše zdravljenje. Na srečo pa se sčasoma bolečina res zmanjša, olajšanje pa pride hitreje, kot smo si predstavljali.

Čeprav lahko deli našega okrevanja ostanejo neopravljeni, nam zadovoljstvo, da smo dosegli določeno stopnjo čustvene treznosti in da smo odžalovali dele sebe in preživeli proces, daje moč, da nadaljujemo z nedokončanim delom. Vemo, da se lahko soočimo z drugimi področji s trdnim zavedanjem, da nas čaka duhovno prebujenje, ki ga iščemo. Z upanjem in ljubeznijo v srcu spodbujamo druge pri njihovem prehodu. To je najvišja oblika služenja: govoriti iz izkušenj o moči in upanju, ki smo ju dosegli.

Na današnji dan bom delil/-a svojo izkušnjo, kako sem bil/-a v duhovni puščavi med disfunkcionalnim razmišljanjem in čustveno treznostjo ter kako sem na drugi strani lahko našel/-la izhod in odprta vrata.

15. november – 11. Obljuba

“S pomočjo naše podporne skupine AOOA se bomo počasi osvobodili svojega nefunkcionalnega vedenja.”

BRB str. 591

Iskanje podpore za zelo zahtevno nalogo opravljanja dela AOOA je počasen proces.

Morda bomo najprej slišali za sestanke AOOA in razmislili, da bi se ga udeležili, le da bi ugotovili, da nam dan in ura ne ustrezata. Nato se naš urnik spremeni in lahko se podamo na prvo srečanje, običajno polno strahov. Morda bomo začeli gledati slogane, ki visijo na stenah, in samo poslušati, ali smo v resnici končno našli prostor za reševanje svojih težav.

Ko se še naprej udeležujemo sestankov, si bomo morda začeli ogledovati člane in začeli z njimi klepetati, da vidimo, ali lahko začnemo zbirati več podpore. Ko se počutimo bolj udobno, bomo morda pripravljeni narediti nekaj korakov v našem delu Korakov s sopotnikom.

Ko začnemo doživljati svoja čustva in se nam vračajo spomini, nas bodo empatični poslušalci, ki smo jih zbrali okoli sebe, spodbudili, da gremo naprej. Ponudijo nam podporo. Nato počasi opustimo svoje disfunkcionalno vedenje in se sprostimo v funkcionalni svet.

Danes bom poiskal člane AOOA, ki me bodo podpirali, ko se bom naučil prakticirati bolj namensko vedenje.

14. november – Edinstvenost

“Ko delamo Korake in se udeležujemo srečanj, vidimo, da nismo edinstveni in da tudi naša družina ni edinstvena. Takih ljudi, kot smo mi, je na milijone.”

BRB str. 96

Mnogi od nas so odraščali z mislijo, da so naše družine drugačne, da smo edinstveni.

Bili smo priča drami, ki je bila daleč onkraj našega razumevanja. Pogosto so bili za travmo odgovorni ljudje, ki bi nas morali tolažiti. Zaradi sramu in osramočenosti smo imeli občutek, da nikoli ne moremo biti kot naši vrstniki. Počutili smo se »ločeni« od njih, zato smo si nadeli maske in se obnašali, kot da smo »normalni«.

V AOOA delimo svojo najtemnejšo zgodovino in ugotavljamo, da se drugi identificirajo z njo.

Odkrivanje naših spominov nam pomaga odstraniti bolečino. Cenimo svobodo, ki jo čutimo, ker se zavedamo, da ne bomo obsojeni zaradi dejanj naših družinskih članov. Nismo sami.

Spoznavamo vzorce vedenja, ki smo jih razvili, da bi se spopadli s svojimi občutki sramu, prizadetosti in jeze. Ko jih identificiramo, si damo možnost izbire: lahko nadaljujemo z dosedanjimi ravnanji, ko smo bili v temi, ali pa poskusimo nova vedenja, ki delujejo bolje. Ko se vračamo vedno znova, izbiramo nova vedenja.

Na današnji dan praznujem svobodo zavedanja, da nisem edinstven – in nisem sam. Zdaj lahko uporabljam orodja za okrevanje namesto disfunkcionalnih orodij za preživetje, ki sem se jih naučil kot otrok.

13. november – Zaupanje

“Ali zaupam osebi, s katero sem?”

BRB str. 42

Kot otroci se večina od nas ni naučila zaupati v izvorne družine. Ko pa smo postali odrasli nismo mogli zaupati nikomur. Paradoksalno je, da so nas pogosto pritegnili ravno ljudje, ki jim ni bilo mogoče zaupati.

Ko pomislimo na ljudi okoli nas, se zdaj vprašamo:

“Ali jim lahko izrazim svoje najgloblje strahove in negotovost ter se počutim varnega, da jih ne bodo uporabili proti meni?” “Ali sem lahko prepričan, da me bodo sprejeli z vsemi pomanjkljivostmi vred, ali pa se moram spremeniti, da bom ustrezal njihovemu idealu?”

“V kolikor življenje prinese finančne, zdravstvene težave ali druge spremembe, bodo ostali z nami?”

Ko se postopno okrepimo v našem programu AOOA, se učimo, da smo dovolj zdravi, da postavljamo prava vprašanja, a tudi verjamemo, da bomo v redu, tudi če bo naše zaupanje izdano. Z življenjem potrjujemo, da nam lahko tudi drugi zaupajo. A morda še pomembneje pa je, da lahko zaupamo sebi, da bomo še naprej delali na svojem okrevanju.

Na današnji dan se bom odločil družiti s tistimi, ki jim lahko zaupam. Če je to zaupanje porušeno, se lahko s pomočjo sopotnikov odločim, kako ravnati z njim na odrasel način.

12. november – Stari posnetki

“Če so naši starši rekli, da smo slabi, neumni ali manjvredni, so dejansko projicirali to, kar so verjeli o sebi. Kot otroci smo bili nemočni, da bi zavrgli te projekcije. Občutki izgube in žalosti, pa so se le prenesli v naša odrasla leta.”

BRB str. 200

Sporočila, prejeta v otroštvu, se lahko zdijo kot magnetofonski trak brez konca, zvočni posnetek našega pogosto dramatičnega življenjskega sloga. V vlogi »grešnega kozla« še slišimo odmeve naših skrbnikov, ki bi morda rekli: “Pa ti si (popoln) poraženec.”

Pod vlogo »junaka« pa podobno uničujoče zazveni v ušesih sporočilo, da si “popoln otrok”.

Kot otroci smo morda takšne besede sprejeli kot resnične; a kar smo dejansko čutili, smo potlačili.

Ne glede na to, ali so nas omalovaževali, ker smo bili otroci, ali hvalili, da smo popolni, smo te obtožbe morda nehote prenesli v svoja zapletena odrasla življenja kot neki skrivni kodeks ravnanja.

Ko si opomoremo, se začnemo zavedati, da so nam takšna sporočila ukradla naš pristen notranji občutek vrednosti.

V AOOA pozorno poslušamo ta sporočila, prepoznavamo njihove izčrpavajoče učinke in kako jih ponovno ustvarimo ali okrepimo. Nato postopoma poskušamo zmanjšati njihov vpliv na nas.

Na današnji dan bom opazil (sublimalna, op. IZ) sporočila, ki se predvajajo iz mojega otroštva. V življenju bom začel zniževati njihovo glasnost, dokler namesto tega ne bom slišal glasu svojega pristnega, Resničnega Jaza.

11. november – Spokojnost

“Brez pomoči ne moremo prepoznati spokojnosti ali prave varnosti.”

BRB str. 16

Kaj je ta čudna entiteta, imenovana spokojnost?

Kako bomo vedeli, če jo imamo? Kakšen bo občutek? Bomo nekako drugačni? Je to nekaj, za kar si je treba prizadevati ali je to iluzija?

Mogoče je lažje reči, kaj spokojnost ni.

Ne gre za prebujanje z zavedanjem, da bo to slab dan. Ne osredotoča se na to, česar nimamo in kaj imajo drugi. Ne gleda na druge, da bi potrdili, kdo smo. Ne poskuša se ljudem narediti všečne, ko resnično želimo reči ne.

V AOOA se naučimo, da spokojnost ni entiteta; to je občutek, izkušnja.

Modrost je vedeti, kdaj smo nemočni, in sprejeti to resnico, ne da bi se počutili manjvredne. Notranja moč nam pove, da smo v redu, ne glede na to, kako na nas gleda svet. Gre za sposobnost odpustiti drugim in sebi, ker nismo popolni ali ne izpolnjujemo določenih pričakovanj. V njej najdemo našega najboljšo prijateljico in najmočnejšo navijačico- v nas.

Umirjenost je stanje, v katerem se počutimo sprejeti takšni, kot smo. To je brezpogojni mir brez vezanih obveznosti. In ja, obstaja. Ni iluzija. Povabimo jo v naša življenja.

Na današnji dan bom iskal in se oklenil spokojnosti. Začutil bom mir, ko vem, da se sprejemam kot nepopolno človeško bitje.

10. november – Moč izbire

“Spreminjamo se. Začenjamo prepoznavati naše izbire.”

BRB str. 578

Mnogi od nas smo mislili, da je sprejemanje pomembnih odločitev rezervirano za tiste, ki vedo, kaj delajo- vendar to nismo bili mi. Skoraj omedleli smo ob možnosti, da bi zaupali lastni intuiciji o tem, v katero smer bi morali iti v življenju. Čutili smo, da potrebujemo pomoč drugih, ki so bili za to očitno bolj usposobljeni. Nismo verjeli v svojo sposobnost, da smo lahko neodvisni.

Ko postanemo pravi partnerji pri okrevanju z našo Višjo močjo, vidimo, da smo dejansko sposobni presojati, kaj je najboljše za nas. Naučimo se moliti in meditirati ter dovolimo, da odgovori pridejo naravno, ko ustvarjamo prostor za poslušanje na nov način. Neustrašno hodimo naprej, zavedajoč se, da lahko delamo napake, a da lahko napake postanejo pomembne lekcije, ki vodijo v večjo svobodo in samospoštovanje.

Ko se soočimo z našimi težavami, nas lahko peljejo na boljša mesta, kjer ne dvomimo več vase.

Ugotavljamo, da ustvarjalnost, ki izhaja iz našega raziskovanja, neguje dušo in nam pomaga živeti bolj polno. Končno smo srečni sami s sabo in svojega življenja ne bi zamenjali z nikomer drugim več.

Na današnji dan bom zaupal v svojo sposobnost, da se bom sam pravilno odločil in nisem več odvisen od drugih, da mi bi dali vse odgovore. Če potrebujem odmev, imam svojo Višjo moč in sopotnike, ki so tam, ko jih prosim.

9. november – Napake

“Večina nas trpi zaradi napak zato, ker napake ponotranjimo.”

BRB str. 38

Ko smo bili otroci, je napaki pogosto sledila verbalna ali fizična zloraba.

Naše napake so sprožile pretirane odzive odraslih okoli nas, ker preprosto niso imeli spoznanja, da bi razumeli, da delamo le to, kar počnejo otroci in ljudje na splošno- delamo napake!

Toda namesto tega smo slišali sramotne komentarje, kot je: “Kaj je s tabo? Si neumen? Si idiot?” ali “To bi že moral vedeti. Poglej, kaj si naredil!”

Mnogi smo prejeli udarce, klofute ali bili pretepeni. Ko se je to zgodilo, se je zdelo, da je konec sveta. Napake nikoli ni bilo mogoče odpraviti.

In večkrat ko se je to dogajalo, bolj nas je bilo sram.

Naposled nam ni bilo treba več slišati tega od nekoga drugega- ker so se ta sporočila ponotranjila. To samosramotilno obnašanje smo prenesli v svoja odrasla življenja in mnogi od nas smo postali najbolj neusmiljeni ravno v ravnanju s sabo.

V AOOA se naučimo postopoma reprogramirati ta notranja kritična starševska sporočila in razumeti, da so napake del človekovega življenja. Vsi jih delajo. Ko naredimo napako, se o njej pogovorimo, preučimo naravo tega, kar smo storili, si odpustimo, popravimo škodo, kadar je to primerno, in gremo naprej. Začnemo razmišljati in se obnašati kot pravi odrasli ljudje!

Na današnji dan se bom potrudil razumeti, da mi ni potrebno nadaljevati zlorabe v otroštvu in se samokaznovati, ko naredim napako. Raje bom poklical koga in predelal, kar se mi je zgodilo. Nato pa šel naprej.

8. november – Čustvena treznost

“Pot do čustvene treznosti, ki vzdrži skozi čas, je skozi 12 korakov AOOA.”

BRB str. 91

Če ga delamo dosledno in pošteno, nam programAOOA daje novo pot do čustvene treznosti. Tega odraščanja z disfunkcionalnimi ljudmi v našem gospodinjstvu ne bi zmogli.

Kot odrasli smo večina od nas še naprej iskali nasvete pri disfunkcionalnih ljudeh.

Ne glede na to, ali je šlo za nekoga, s komer smo imeli tesen osebni odnos ali smo delali, smo bili neizogibno razočarani, da so sporočila, ki smo jih slišali ali za katera smo mislili, da smo jih slišali, neresnična. Zdelo se je, da služijo le koristi drugih. To nas je pustilo z globokim občutkom izdaje in vse večjim občutkom nezaupanja, ko smo le ugibali, kaj je sploh normalno.

Ko smo se oddaljili od te zmešnjave, smo naleteli na program, ki od nas zahteva, da prepoznamo resnico v sebi.

S pomočjo našega mentorja lahko vstopimo v nov način razmišljanja. Z disfunkcionalnimi družinskimi člani lahko vzpostavimo razumne meje. Situacijam, ki niso dobre za nas, lahko rečemo ne.

Ko se naši notranji alarmi sprožijo, se ne odzovemo; namesto tega pokličemo sopotnika, da se osredotoči in deluje na zdrav način.

Življenje se premika iz stanja bolezni v stanje lahkotnosti (DIS-ease), ko naš program deluje v nas. Zdaj z lahkoto rešimo situacije, ki so nas nekoč premagale.

Na današnji dan bom, če me začne metati iz tira, dvignil telefon, namesto da bi se vdal disfunkciji. Izbiram čustveno treznost.

7. november – Šesti korak

“Nehali smo se kaznovati.

Boga, kot ga razumemo, prosimo da nam pomaga, da postanemo popolnoma pripravljeni na odpravo naših značajskih napak.”

BRB str. 215

Kaznovali smo se zaradi stvari, ki jih nismo mogli nadzorovati.

Da bi to lažje obvladovali, smo mnogi od nas padli v kompulzivno vedenje. Nekatera so bila bolj uničujoča kot druga, na primer zloraba mamil, samopoškodovanje in prenajedanje ali bolestno nadziranje drugih. “Bolj zdrave” oblike, kot so pretirana vadba, TV ali šport ali družabni mediji, so bili morda bolj sprejemljiva oblika, a na koncu so nas puščale enako nesrečne.

Nekateri od nas smo začutili evforijo, ko smo naredili nekaj kompulzivnega.

Potem pa smo minimizirali posledice, da bi sploh preživeli. Sčasoma smo ugotovili, da nas te stvari pehajo v vse večjo bedo in ogrožajo kakovost našega življenja. Ko začnemo odkrivati ​​korenine svojega samokaznovalnega vedenja, šele vidimo svoje osebne pomanjkljivosti takšne kot so, in postanemo popolnoma pripravljeni, da jih odstranimo. Zavedamo se, da je edini način, da postanemo celoviti v tem, da predelamo bolečino namesto da jo omrtvičimo. Prosimo našo Višjo Silo, da nas popelje na mesto, ki je boljše od tega. Ko delamo na sebi, naredimo seznam svojih načinov bega pred resničnostjo, v pogovoru smo z našim notranjim otrokom o tem, kako se jim odreči. Tistim delom v nas, ki še vedno iščejo zasvojenosti, lahko zagotovimo, da so zdaj na varnem in jim ni treba več iskati načinov za pobeg.

Na današnji dan bom naredil vse, kar je v moji moči, da pomagam svojemu notranjemu otroku, da se počuti varnega in ljubljenega. Sedaj se ukvarjam s svojimi težavami, namesto da bi jih obšel.

6. november – Definicija odraslega otroka

“Odrasel otrok je oseba, ki se na situacije odraslih odziva z dvomom vase, samoobtoževanjem ali občutkom, da je napačen ali manjvreden- vsega tega pa se je naučil v otroštvu.”

BRB str. vii, opomba

Morda smo odraščali s starši, ki so uporabljali jezo in pogojno ljubezen, da bi nas nadzorovali.

Morda so bili perfekcionisti in se nikoli nismo mogli meriti z njihovimi ideali. Od takrat nam je ostal občutek gotovosti, da so naši občutki, mnenja in zaznave neustrezni- da je narobe biti (samo) nepopoln človek.

Medtem odraslim nam je občutek napačnosti iz otroštva morda preprečil, da bi izrazili svoja resnična mnenja: bali smo se, da nas bodo drugi zapustili, če se ne bomo strinjali z njimi. To nas je morda pripeljalo do nezdravih odločitev glede partnerjev ali kariere, ker je bil naš dvom vase močnejši od naše sposobnosti, da si zaupamo.

Srečanja AOOA nam končno nudijo priložnost, da prekršimo pravilo »Ne govori, ne zaupaj, ne čuti«.

Ko se soočamo s svojimi občutki sramu in zapuščenosti, se začnemo zavedati, da naša samopodoba sploh ne temelji na objektivni resničnosti. V situacijah začnemo videti bolj srednjo pot in k življenju pristopamo kot uravnotežena odrasla oseba. Ko se učimo izkusiti brezpogojno ljubezen naše Višje sile, vidimo, da so naša mnenja pomembna in da smo, četudi ne razmišljamo in ne čutimo kot drugi, še vedno vredni ljubezni.

Na današnji dan potrdim in spoštujem svoje občutke in poglede. S pomočjo AOOA se vidim bolj uravnoteženo in vem, da sem sposoben obvladovati situacije kot zrela odrasla oseba.

5. november – HALT(S)

“Zapomnite si kratico HALT (nem.: ustavi se, op. IZ).

Ne bodi preveč lačen, jezen, osamljen, utrujen ali resen (ang.: hungry, angry, lonely, tired).

Ko se pretirano izčrpavamo, se zlahka pretirano odzivamo na situacijo.

Telovadi, dovolj spi, piši dnevnik in si prizadevaj za uravnotežen življenjski slog.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 427

HALT je kratica, ki je dobro znana v številnih 12 Koračnih skupinah.

Označuje: lačen, jezen, osamljen in utrujen. Ko čutimo neravnovesje, se nam pogosto zgodi eden ali več teh pojavov. Ko se zavemo, kaj nam dogaja, lahko naredimo potrebne korake, da se primerno odzovemo.

Na koncu HALT radi dodajmo še “S”, ki pomeni “resno” (ang.: serious), lahko pa tudi pomeni »prestrašen« (scared), »žalosten« (sad) ali »bolan« (sick)- občutke ali stanja, ki smo jih imeli večino svojega življenja, vendar nismo vedno prepoznali učinkov, ki so jih imeli. Kadarkoli nam dogaja “S”- je čas, da smo še bolj blagi do sebe.

Naučili smo se, da ignoriranje ne spremeni naše realnosti.

Celo dolgotrajni člani skupin AOOA so že doživeli, da njihov program okrevanja pade vkup, ko opustijo HALTS. Takrat, ko smo posebej ranljivi lahko obrambni ukrepi vključujejo še povezovanje z našo Višjo silo, obiskovanje sestankov in pogovor z drugimi člani AOOA. Učimo se, da nam te stvari pomagajo doseči ravnovesje v našem življenju.

Na današnji dan si bom dobro zapomnil kratico HALT, ko se počutim na tleh in ne vidim izhoda. Potem naredim naslednjo pravo stvar in blago poskrbim zase, kot si zaslužim.

4. november – Osvobojenost strahu

“Verjamem, da s programom 12 Korakov AOOA ne živimo več iz strahu. Živimo v skrbi zase z ljubeznijo.”

BRB str. xxiv

Samo sedeli smo in čakali ali pa smo se vmes trudili, da bi bili zaposleni, čeprav se je bilo težko osredotočiti. V strahu smo čakali, da se začne ognjemet. Razmišljali smo, kaj bi lahko storili, da se to ne bi zgodilo. A tudi če bi takrat vedeli, kar vemo zdaj, smo bili otroci in tega ne bi mogli ustaviti. Bilo je kot vlak, ki smo ga lovili- zaman.

Kot odrasli smo našli odnose, v katerih smo lahko še naprej delali tisto, kar smo najbolje delali: čakali. V strahu smo čakali na zasvojenost, na zlorabo, da bi šlo kaj narobe. Toda kakor je naša čustvena bolezen napredovala, je z njo pogosto prišla tudi telesna bolezen. Hvaležno smo sčasoma ugotovili, da tako ne gre živeti.

V AOOA se lahko ozremo nazaj na travmo, ki smo jo preživeli. Vemo, da je bil naš Resnični jaz pokopan pod ruševinami, in ga lahko obudimo. Zdaj se lahko naučimo mirno sedeti, ne da bi nas več skrbelo, kaj počnejo drugi. Vadimo skrb zase in čutimo hvaležnost za nova spoznanja, kakor nam prihajajo.

Na današnji dan bom negoval svoj Resnični jaz tako, da ne bom več živel v strahu in ne bom skrbel za stvari, ki niso moja stvar.

(»Not my monkey- not my circus«, op. IZ 😉)

3. november – Enajsti korak

“Z molitvijo in meditacijo si prizadevamo izboljšati naš zavestni stik z Bogom, kot ga razumemo. Molimo pa le za spoznanje Božje volje za nas in moč, da to izpeljemo.”

BRB str. 263

V AOOA začnemo prihajati v stik z ljubečo Višjo silo, ki se jo nekateri od nas odločijo imenovati Bog.

Zavedamo se, da imamo notranji kompas, ki nas usmerja, in da nismo sami.

Ko še naprej molimo in meditiramo, pogosto ugotovimo, da se podoba naše Višje moči spreminja.

To je v normalno; gre za normalen del rasti. Spreminjamo se, včasih hitro, včasih počasi. Vedno pa si prizadevamo iti naprej in iščemo tisto, kar je za nas prav.

Ko smo zmedeni, se ne borimo več ali upiramo. Ko iščemo odgovore, se ustavimo in ovohavamo vrtnice, dokler ti ne pridejo čisto naravno. Ne dovolimo, da nas drugi zavržejo. Našim disfunkcionalnim družinam ne dovolimo več, da nadzorujejo, kaj mislimo in govorimo o sebi in svojem življenju.

Ni nujno, da se naša duhovna pot ujema s tisto koga drugega.

Molimo za svoje znanje, ne za odgovore za koga drugega. Če resnično poslušamo, vidimo, da nas naši notranji otroci usmerjajo bližje naši Višji sili, ko prosijo, da bi skrbeli zanje in jih ljubili. Z tem ljubečim usmerjanjem izberemo naslednjo pravo stvar zase.

Na današnji dan se obrnem na Izvor, ki je vedno tam, ko sem odprt za poslušanje. Pa četudi nimam natančne razlage svojih prepričanj.

2. november – Potrpežljivost

“Še ena možna nevarnost je lahko prevzem preveč programskega dela naenkrat. Nekateri člani, ki kadijo, se prenajedajo in imajo spolne ekscese, lahko poskušajo odpraviti kar vse motnje naenkrat. Za te člane AOOA predlagamo dva programska slogana: ‘Na najbolj lahek način’ in ‘Najprej prve stvari’.”

BRB str. 51

Ko smo se prvič odločili, da se bomo udeležili srečanja AOOA, smo vstopili v dvorano sami, prestrašeni, jezni ali izčrpani. Vedeli smo, da moramo nekaj narediti, nismo pa vedeli, kaj– zato smo prišli sem. Mnogi od nas so iskali načine, kako spremeniti ljudi v svojem življenju, in želeli smo jih spremeniti zdaj.

Izvedeli smo, da se težave z izvorno družino in neuspešni odnosi niso zgodili čez noč.

A ta teden nam ni treba prebrati vsake knjige za samopomoč ali izročiti svojega seznama perila vsem, ki jih poznamo. Če želimo resnično zaupati, da bo program za nas deloval, se naučimo slediti stopinjam tistih, ki so prišli pred nami – se upočasniti in »se pomiriti«.

Z obiskovanjem sestankov se naučimo poskrbeti zase.

Molimo za pogum, da prosimo nekoga za mentorja ali sopotnika, ki nam bo pomagal delati Korake. Nehamo komplicirati, analizirati in debatirati. Naučimo se obdržati osredotočenost nase in na »najbolj preprost način«.

Na ta dan se bom spomnil, da bom prijazen do sebe. Uporabil bom slogane, zlasti “Najprej prve stvari”, “Narediti na najbolj enostaven način” in “Naj bo preprosto”. Pomagali mi bodo ostati prizemljen (in stanoviten, op. IZ).

1. november – Dajanje in prejemanje

“S skupnimi izkušnjami ugotavljamo, da si lahko pomagamo na načine, ki jih drugi ne morejo, ker s seboj nosimo empatijo in razumevanje bolezni družinske disfunkcije.”
BRB str. 515

Neskončen cikel dajanja in prejemanja je v samem središču uspeha in nadaljevanja AOOA.
Odrasli otroci se med sabo razumejo, saj smo pri vzgoji s podobno disfunkcijo doživeli podobne učinke. Biti v družbi tistih, ki poznajo našo bolečino, prinaša tolažbo in zagotovilo, da nismo sami.

Ko slišimo druge, ki so opravili delo in žanjejo prednosti okrevanja, nas navdaja upanje za lastno prihodnost.
Ko delamo korake in vidimo napredek v sebi, se z veseljem obrnemo na druge v stiski. S pošteno in odkrito izmenjavo izkušenj jim pomagamo, da se odprejo možnosti lastne rasti.

Vidimo, da se naša bolečina počasi umirja in najdemo novo srečo, kot jo imajo drugi.
S tem, ko se razdajamo sorodnim odraslim otrokom, smo napolnjeni s hvaležnostjo za nov način življenja in z veseljem delimo, da spodbujamo druge na njihovi poti.

Na današnji dan sprejemam ljubezen in podporo, ki jo tako svobodno dajejo moji bratje in sestre v AOOA, in ko doživljam lastno okrevanje, odprem svoje srce za tiste, ki iščejo novo pot.

31. oktober – Lažna prepričanja

“Učinke verbalne in čustvene zlorabe je težko razumeti, ker nikoli nismo pomislili, da bi izpodbijali to, kar nam je bilo rečeno o nas, dokler nismo našli AOOA. Če so nam dotlej rekli, da smo kot otroci ničvredni ali nevedni, smo temu brez dvoma verjeli.”

BRB str. 30

Mnoge od nas so naši skrbniki z svojimi dejanji in nameni naučili, da smo ničvredni.

Ko ni bilo hrane, smo mislili, da je to zato, ker si je ne zaslužimo. Počutili smo se slabi ljudje. V svojih kotičkih smo jokali sami zase, a se sčasoma naučili zadušiti solze, ko smo videli, da smo zaradi tega še bolj ranljivi. Umikali smo se svojim telesom in čustvom, dokler od tega ni ostalo nič drugega kot zmeda.

Travma je bila popolna.

Postali smo otrpli zombiji, ki so kompulzivno iskali naslednji šok, da bi nas spomnil, da smo sploh še živi.

Zdaj si dovolimo, da se jezimo na tiste, ki so nam škodovali, in druge, ki so vedeli in niso storili ničesar.

Pišemo dnevnik, se pogovarjamo s prijatelji. Besnimo in udarjamo po blazinah z kiji za bejzbol in kričimo, če je treba, vendar ne zadržimo spet vsega. Opustimo samoobtoževanje. Vemo, da nismo bili vzrok tega, kar se je zgodilo.

Zdaj se odločimo biti v bližini tistih, ki nas potrjujejo, ko govorimo o tem, kar se je zgodilo, in opustimo tiste, ki gledajo v prazno, ko jim pripovedujemo o svojem otroštvu. A tega ne izrečemo- samo pustimo.

Na ta dan se odločim govoriti s tistimi, ki me resnično slišijo, in izpuščati tiste, ki tega ne morejo. Vem, da sem vreden truda in si zaslužim, da imam v svojem življenju čuječe ljudi.

30. oktober – Deseta tradicija

“Kot skupnost nimamo mnenja o zunanjih vprašanjih. Obstajamo z enim namenom: prenašati sporočilo tistim, ki še vedno trpijo zaradi posledic odraščanja v nefunkcionalni družini.”

BRB str. 539

Vprašanj v zvezi s konceptom bolezni alkoholnih/disfunkcionalnih družinskih sistemov je neizčrpno.

Lahko bi sedeli na sestankih in se o njih brez konca pogovarjali, ne da bi se sploh osredotočali nase. Mnogi od nas bi se lahko celo počutili poklicane, da »skušamo odreševati svet« teh zunanjih vzrokov. Toda to bi bilo ponovno ustvarjanje disfunkcije, ki smo se jo naučili v otroštvu, ko smo se ukvarjali s potrebami drugih namesto sebe.

Ko se AOOA distancira od javnih polemik, so naša vrata odprta za vse, ki si želijo opomoči od disfunkcionalnih učinkov svojega otroštva. Če bi zavzeli stališče do kakršne koli polemike, bi lahko sprva pritegnili nekaj ljudi, ki jih zanima ta vzrok, vendar bi lahko svoje sporočilo razvodeneli in z njim celo ogrozili člane AOOA v okrevanju.

Če se kot posamezniki po dobrem premisleku odločimo, da želimo sodelovati v zadevah zunaj meja AOOA, se moramo zavedati, da takrat ne zastopamo AOOA. Na ta način srečanja obdržijo enotnost namena, ostanejo brez čustvene zastrupitve in dajejo odraslim otrokom največjo možnost za okrevanje.

Na današnji dan bom pomagal svoji skupnosti, da se osredotoči le na okrevanje AOOA. V kolikor se pojavijo zunanje motnje, bom druge spoštljivo spomnil na deseto tradicijo, sebe pa potrdil v tem, da je AOOA moja priložnost, da

29. oktober – Krivda staršev

“Namen dvanajstih korakov AOOA ni kriviti starša ali skrbnike; vendar pa tudi odrasli otrok ne sme ščititi staršev pred procesom osebne inventure.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 109

Obsojanje ali bes nase, ker nečesa ne naredimo »prav«, je prenos iz našega disfunkcionalnega otroštva.

To vedenje je bilo programirano v nas. V AOOA se naučimo to spremeniti tako, da se preprogramiramo in smo prijazni do svojega notranjega otroka in do svojega odraslega jaza.

Ko nas mika, da bi obtičali pri obtoževanju staršev za vse, kar je narobe v našem življenju, se spomnimo, da se AOOA ne ukvarja s krivdo. Ponovno se oziramo v preteklost le da se naučimo, zakaj razmišljamo in delujemo tako, kot delamo, in ugotovimo, kako spremeniti svoje miselne vzorce. In kot odrasli sprejemamo odgovornost za svoja dejanja.

Čeprav se trudimo odpustiti svojim staršem, da bi lahko opustili svojo zamero, to ne pomeni, da odpuščamo njihova dejanja. Naučimo se odpustiti osebi ločeno od dejanja. Disfunkcija je družinska bolezen, ki se prenaša skozi generacije. Čeprav odpuščamo, se bo morda treba še vedno ločiti od ljudi, ki so nam še vedno nevarni.

Zavedamo se, od kod izvira naše samopoškodbeno vedenje, in vemo, da se nam zanj ni treba zmeniti. Sprejmemo, da smo ljudje, in kot taki vemo, da bomo neizogibno delali napake. Ampak zdaj nismo, niti nikoli nismo bili- napaka.

Na ta dan počastim sebe kot svojega najboljšega prijatelja. Prekinil bom krog čustvenih zlorab, ki si jih povzročam sam in ki sem se jih naučil skozi generacije disfunkcije.

28. oktober – Pasivno-agresivno

“Z obravnavanjem svojega strahu sprostimo nekaj naših vpadljivih vedenj manipulacije, pasivnosti-agresivnosti in lažne prijaznosti.”

BRB str. 40

Odraščali smo v domovih, kjer je bila ljubezen pogojna.

Kako smo bili obravnavani, je bilo odvisno od tega, kako smo ravnali. Mnogi od nas so se tako bali, da bi bili kaznovani ali izgnani, da smo se naučili manipulirati s tistimi okoli sebe. Nekateri od nas so postali zelo dobri v pasivno-agresivnem vedenju: naučili smo se dobiti tisto, za kar smo mislili, da želimo ali potrebujemo, ne da bi to neposredno zahtevali, tako da smo si nadeli lažno masko.

Ker so bili to mehanizmi preživetja, ki temeljijo na strahu, smo kot odrasli spoznali, da v resnici ne dobimo tistega, kar potrebujemo.

Za nekatere od nas je frustracija ob občutku, da moramo delovati na ta način, pogosto narasla do točke, ko bi eksplodirali, zaradi česar bi se lahko obvladali v neko obliko odvisnosti. Na koncu smo pristali na mestu, kjer nismo vedeli, kdo smo v resnici.

Za tiste med nami, ki imamo “srečo”, ko so nam vse naše taktike zatajile, smo našli pot na srečanje AOOA.

Tu se začnemo soočati s svojimi osnovnimi strahovi in ​​da se naučimo biti pošteni do sebe. Začnemo se zdraviti z drugimi. Da, težko je spremeniti tako zakoreninjene navade, a vemo, da je to mogoče. Saj vidimo, da to počnejo tudi drugi okoli nas v programu.

Če me bo danes zamikalo manipulirati z drugimi s starimi vedenji, se bom potrdil, da sem sposoben novega, zdravega, življenje oživljujočega vedenja.

27. oktober – 12. značilnost

“Smo odvisne osebnosti, ki se bojimo zapuščenosti in bomo naredili vse, da obdržimo razmerje, da ne bi doživeli bolečih občutkov zapuščenosti, ki smo jih bili deležni zaradi življenja z bolnimi ljudmi. Ljudmi, ki nikoli niso bili čustveno prisotni za nas.”

BRB str. 17

Oklepali smo se odnosov, ki so umrli že pred leti.

Bilo nas je sram, da se ne moremo postaviti zase, a smo si rekli, da tako vsaj imamo nekoga. Bilo je kot tobogan– stvari so se poslabšale, nato so šle na bolje, potem so bile še slabše kot prej. Padali smo globlje in globlje v neskončno luknjo brez svetlobe in vse bolj nam je zmanjkovalo časa.

Danes dihamo svež, hladen zrak odkrivanja v sončni svetlobi AOOA.

Odločimo se, da bomo pošteni do sebe in drugih. Ker nam je to postala navada, ki se je rodila iz našega dela po Korakih in umirjene predanosti programu, ki nas vodi skozi nekoč temna področja našega življenja. Ne skrivamo tega več pred nikomer.

Še smo živi, ​​celi in pri zdravi pameti in to nam je všeč.

Če želi nekdo zapustiti naše življenje, ga spustimo. V AOOA smo se naučili, da ne moremo narediti za druge tistega, česar ne bodo storili zase. Ko pustimo, da odnosi umrejo, najdemo prostor za več ljubezni in novo rast. Praznujemo staro in novo, saj vidimo njihovo povezanost z našim duhovnim zdravjem.

Na današnji dan bom opravil delo, da ozdravim svojo preteklost in se naučim osredotočiti se na zdrave stvari, ki sem jih začel doživljati. Povabil in sprejel bom svojo Višjo silo.

26. oktober – Odpuščanje sebi

“Številni odrasli otroci se borimo s odpuščanjem sebi, ker smo kot otroci naravnani k dvomu vase ali k pretirani kritičnosti do sebe.”

BRB (Big red book) str. 234

V glavi nosimo sporočila, da kadar nekaj naredimo in dobimo negativno reakcijo okolice, je napaka zagotovo naša. In če nam kdo reče, da smo naredili nekaj narobe, je naša prva misel: “Seveda ima on prav!”- Pa sploh ni pomembno, ali smo dejansko kaj naredili narobe ali ne.

Prigovarjamo si v slogu: “Moral bi to vedeti!” “Pa kaj je z mano?” “Samo poglej njegov izraz-  seveda je jezen name.”

To so sporočila, ki smo jih slišali kot otroci. Sporočila, ki so se tako ukoreninila, da smo se jih že zelo zgodaj naučili povedati sami sebi.

Zdaj kot odrasli v AOOA, se prenehamo “trpinčiti ” in vidimo celotno zgodbo.

Naš zdrav sistem podpore nam lahko pomaga razumeti resničnost naše situacije, da ugotovimo, kaj je v resnici naša odgovornost in kaj le pripada nekomu drugemu.

Na današnji dan se bom spomnil, da si zaslužim, da najbolje obravnavam prav sebe!

S pomočjo orodij programa se bom čustveno ločil od neprijetne situacije in prevzel nase samo tisto, za kar sem odgovoren.

25. oktober – Nadzor

“Naši poskusi nadzora prinašajo duhovno smrt v odnos s seboj in drugimi.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 41

Koliko oblik nadzora obstaja?

Ko vstopimo v naše prostore za okrevanje, ugotovimo, da jih je skoraj toliko, kolikor je ljudi.

Toda ali ne poskušajo vsi ljudje nadzorovati drugih?

Da, vendar ne krčevito, kot se to zgodi pri odraslih otrocih.

Kot majhni otroci nismo imeli nadzora nad izvorno družino.

Ko nas je obdal kaos in ogrožal naše fizično, čustveno in duhovno počutje, smo se lahko le ustrašili moči, ki je povzročila zlorabo.

Skoraj neznosna potreba po nadzoru drugih tolikih od nas izvira iz tega, da smo mi ti zlorabljeni otroci.

Bojimo se, da se bo zgodovina ponovila, če bomo v nekem trenutku spustili vajeti in dovolili drugim, da prevzamejo nadzor, mi pa bomo spet tisti petletnik, ki se skriva za kavčem.

To pomaga razložiti, zakaj uporabljamo vse možne metode za obvladovanje svojega okolja ali iluzijo nadzora.

A poskušamo prikriti, kar počnemo, z besedami, kot so: “Skrbim samo za dobrobit vseh.”

V AOOA se naučimo, da nadzor temelji na strahu, in naučimo se soočiti s svojimi strahovi.

Svojega 5-letnika pripeljemo izza kavča in se ponovno povežemo z njim kot sam svoj starš z ljubeznijo in prijaznostjo.

Na današnji dan se bom s pomočjo sopotnikov soočil s svojimi strahovi in ​​sprostil svojo potrebo po nadzoru nad drugimi.

24. oktober – Drugi korak

“Prišel sem do prepričanja, da nam lahko moč, ki je večja od nas samih, povrne razum.”

BRB str. 130

Mnogi od nas nikoli niso vedeli, kaj je razum, in že sama ta beseda nas je lahko spravila na rob.

Vemo vse, kar razum ni, saj smo tako odraščali. Razmišljamo: “Kako se lahko spravim v stanje, ki ga še nisem nikoli doživel? Če je ta korak namenjen obnovi, AOOA morda ni zame.” To razmišljanje nas je morda spodbudilo, da smo odšli, preden smo vložili kakršno koli upanje v proces.

Vendar smo imeli to srečo, da smo slišali druge, ki imajo bolj blago perspektivo.

Pravijo: “Pomiri se. Poskusi ne sklepati prehitro. Nekateri od nas smo imeli enake misli in občutke kot ti.” Namigujejo, da nam lahko zaupanje v Višjo moč, kot jo razumemo sami in delamo po Korakih, obeta novo življenje, brez karakternih napak, ki so nam onemogočale življenje po našem namenu in cilju. Zagotavljajo nam, da sta program in njihova Višja sila v njihovih življenjih naredila čudeže.

Počutimo se potolaženi in to nam pomaga uvideti, da smo tam, kamor spadamo.

Spremenimo svojo perspektivo in začnemo verjeti, delovati in se počutiti … razumne. Za mnoge od nas razum preprosto pomeni duševni mir, ki ga hvaležno pozdravljamo.

Na današnji dan se zavedam, da je bila norost v mojem življenju zakoreninjena v disfunkciji mojega otroštva. Nima več enake moči nad mano, ker sta mir in spokojnost tisto, na kar se osredotočim, ko doživljam okrevanje.

23. oktober – Varnost

Naša srečanja nudijo varno okolje za odrasle otroke, da delimo svoje lastne izkušnje.”

BRB str. 333

Zaradi številnih vrst zlorab in/ali zanemarjanja, ki smo jih doživeli, tako kot otroci kot odrasli, je za nas velika težava, da se lahko povežemo s samim seboj, z drugimi odraslimi otroki in z Močjo od zgoraj.

Začnemo lahko tako, da se samo pojavimo na AOOA srečanjih.

Ničesar nismo prisiljeni deliti; izbira je naša. Delamo v svojem tempu. Morda le opazujemo in začutimo stvari. Ko smo pripravljeni, lahko začnemo sprejemati in dejansko delati program AOOA.

Ko preidemo iz izolacije, spoznamo, da nismo sami.

Začnemo delati Korake in razumeti Tradicije. Orodja za pisanje dnevnikov lahko uporabimo za odkrivanje kaj nam dogaja. Toda ne glede na to, kako to delamo, v svoje življenje spustimo program AOOA, druge ljudi in našo Višjo moč.

Ni posebnega reda, kako morajo stvari delovati.

Edinstveni smo in okrevanje izvajamo na način, ki nam najbolj ustreza. Pomembno je le, da to naredimo, saj si zaslužimo varnih, zdravih povezav, ki so nam zdaj na voljo.

Na današnji dan vem, da mi moja srečanja zagotavljajo varnost, ki mi pomagajo nadaljevati osebno rast.

22. oktober – Žalost

“AOOA srečanja lahko prikličejo žalost, ki je prej leta nismo začutili.”

BRB str. 68

Misel, da bi opravljali delo zaradi žalosti ali izgube, ne zveni vabljivo. Sliši se, kot da gremo na pogreb. Že samo misel na to obudi globok občutek žalosti. Ko pa pregledujemo svoje otroštvo, se zavemo, da naša žalost pravzaprav čaka na svojo priložnost, da se izrazi.

Na srečanjih smo priča močnim preživelim družinskega alkoholizma in drugih disfunkcij, kako obiskujejo pogrebe svojega otroštva. Poslušamo jih, kako delijo posledice svojih grozljivih otroških izkušenj. To mnogim od nas pomaga, da se spet začnemo spominjati dogodkov, ki so privedli do naših občutkov stalne izgube.

Kakor se vračamo vedno znova, nam prihajajo spomini in občutki – včasih postopoma, včasih hipno. Vendar pridejo, če smo le dosledni pri obiskovanju srečanj (in vzdržimo v treznosti, op. IZ). Tu najdemo prostor za izražanje žalosti zaradi izgub iz otroštva. Tu se naučimo zdravljenja po letih zanikanja svojih čustev.

Na današnji dan se bom spomnil, da je za ozdravitev pomembno, da delim svoje spomine. To mi omogoča tudi povezovanje z drugimi, ki so imeli podobne izkušnje.

21. oktober – Potrpežljivost

“Za obnovo ali izgradnjo našega življenja je potreben čas. Potrebna sta potrpljenje in stalna osredotočenost.”

BRB str. 431

Mnogi od nas nikoli niso vedeli, kako sta res videti fokus ali potrpežljivost, dokler nisva prišla v ACA.

Vse življenje smo se mrzlično premikali iz ene stvari v drugo. Ko smo začeli vaditi novo vedenje, smo najprej začeli dosledno obiskovati sestanke. Nato smo začeli komunicirati s telefonskimi klici in prositi za pomoč, da ostanemo osredotočeni. Ko smo postali pripravljeni prevzeti služiteljske vloge na sestankih, je bilo tako, kot da hranimo svoje okrevanje in vračamo hkrati. Iskali smo ravnotežje in se zavedali, da je za potrpljenje, ki smo ga doživeli, zahtevalo potrpežljivost. Naučili smo se skrbeti za svoje telesne potrebe, počivati, ko smo bili utrujeni, in jesti zdravo hrano za nego telesa in duha. Svoje kompulzivno vedenje smo začeli umikati, ko smo se ga bolj zavedali. Zdaj vidimo, da se naša prizadevanja obrestujejo, ko doživljamo vedrino. Naučili smo se vprašati, kaj potrebujemo pri svojem delu, prijateljstvu in romantičnih odnosih, ker vemo, da smo vredni tega. Če nas drugi ne slišijo, gremo naprej. Pogumno smo stopili v luč okrevanja in se morda prvič počutili varne.

Na današnji dan molim za potrpežljivost in cenim priložnosti, ki se mi ponujajo. Prosim za navodila, ki jih potrebujem, da se osredotočim na svoje potrebe.

20. oktober – Odnosi

“Odrasli otroci se intuitivno povezujejo z drugimi odraslimi otroki v odnosih in družbenih okoljih.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 13

Ne glede na to, koliko smo si prigovarjali, da ne bomo ponavljali vzorcev svojih staršev, nas je večina dosegla odraslo dobo in nas neizogibno privlačijo drugi, ki prihajajo iz podobnih okolij. Videti je bilo, kot da bi se videli celo v temi, kot bi imeli kakšen poseben radar. To se ni zgodilo samo po naključju. To je bil uveljavljen vzorec, ki smo ga v otroštvu videli povsod okoli nas.

Ves ta čas smo se držali pravljice, da bomo nekega dne našli gospoda ali gospodično »pravega« in bomo čarobno živeli srečno do konca svojih dni. A »napačne« smo še kar naprej srečevali. Naše disfunkcionalno nadzorniško obnašanje nam je omogočilo dober odnos le do določenih ljudi.

Da smo zagledali napis na steni, »… da se stvari ne bodo spremenile, če ne zberemo poguma, da se spremenimo…«, smo imeli to srečo, da smo prišli na sejo AOOA.

Tam smo srečali druge ljudi, podobne sebi, vendar so ti opravljali delo, da bi se izkopali iz svojega neurejenega življenja. Ko smo poslušali, kaj so se naučili, smo postajali pripravljeni na pot, ki je od nas zahtevala, da smo morda res prvič iskreni do sebe. To potovanje nas bo popeljalo tja, kjer imamo pravico biti – v kraj sreče, veselja in svobode.

Na današnji dan bom imel pogum, da v svojem življenju naredim spremembe, ki me bodo osrečile. Iztegnil se bom iz sebe in vem, da bom tam našel nekoga.

19. oktober – Napor in trud

“Okrevanje zahteva napor.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 50

Višja sila zagotavlja hrano za vse ptice na zemlji. Vendar je ne daje v usta.

Lepo bi bilo sedeti v naših prostorih za okrevanje in pustiti, da program potone v nas z osmozo, ne da bi mu bilo treba delati. Nekaj od nas je to poskusilo, nekateri več let, in se spraševalo, zakaj nismo doživeli veliko sprememb. Morda smo »suhi«, brez substanc in zasvojenosti, vendar imamo v življenju in v glavi še vedno čustveni kaos in disfunkcijo.

Če bomo imeli srečo, bomo sčasoma dobili uvid, da kolikor bomo že poskušali, do sprememb ne bo prišlo brez znatnega truda z naše strani. Potrebujemo program, sopotnike in predvsem našo Moč Odzgoraj. Če se nam ustavi, odpremo um in srce, da vidimo, kaj deluje za druge. Mogoče utegne delovati še pri nas.

Neprestano so nam govorili, da je za okrevanje potrebno veliko truda. In ko opravljamo delo, se zavedamo, da okrevanje ne prinaša odsotnosti notranjih neurij, ampak nam le daje prepotreben dežnik, ki ga nikoli nismo imeli.

Na ta dan bom zapustil “gnezdo” in opravil delo, potrebno za okrevanje, ki mi bo spremenilo življenje.

18. oktober – Lastno starševstvo

“S Koraki in da postanemo sami svoj ljubeč starš, lahko dodatno odstranimo “gumbe”, na katere so drugi pritisnili, da bi z nami manipulirali ali nas sprovocirali.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 326

Kot otroci so z nami po svoji volji manipulirali drugi.

Včasih se je zdelo, da smo rojeni, da bi nas drugi izrabljali. Zgodili so se nam grozljivi ljudje, ki so iz nas izsesali pogum in moč, saj smo se tega naučili od svojih družin. Tam so nam povedali, da smo pač namenjeni temu, da tako ravnajo z nami.

Medtem odrasli zdaj vemo, da lahko postavimo meje tistim, ki nas zlorabljajo.

Ko ugotovimo, da smo na delovnem mestu prišli v brezizhoden položaj, si poiščemo drugo. Ko se znajdemo spet z odvisniki, ki nas ponoči prebujajo, da bi skrbeli zanje spremenimo okolje in življenjski slog.

V okrevanju naredimo prostor, da začutimo jezo in sram, ki sta nam jih predali v otroštvu. Ozdravimo.

Morda se celo trajno ločimo od zlorabljajočih družinskih članov, če to potrebujemo za ohranitev svoje spokojnosti.

Na današnji dan bom zapisal, kakšno bi bilo moje življenje, v kolikor bi ga predal svoji Višji Sili.

17. oktober – Spreminjanje odznotraj (navzven)

“Ko pozdravljamo sodelavce ali prijatelje, čutimo, da se v svoji notranjosti spreminjamo. V tem začnemo odkrivati moč, ki je prej nismo poznali.”

BRB (Big red book) str. 273

Redno preživljanje mirnega časa nam pomaga čustveno in duhovno odraščati.

Kako ga bomo sprejeli, je odvisno od naše izbire. Sprva sami preživimo čas, ko to potrebujemo, in pustimo drugim, da naredijo, kar hočejo, da poskrbijo zase. Če ga porabijo za pijančevanje in drogiranje, jim to dovolimo, vendar sami v tem ne iščemo več izhoda za svojo bolečino in trpljenje, če smo se s tem tako spopadali prej.

Kasneje vidimo, da pravzaprav uživamo v tem, da smo sami.

Ne izpopolnjujejo nas več drugi samo zato, da bi z nami preživeli čas ali nas obdržali. Ne pretvarjamo se več, da smo navdušeni, ko to nismo. Iščemo tiste ljudi, s katerimi se lahko resnično povežemo in uživamo. Ne govorimo samo o površinskih stvareh, ampak o tem, kdo smo in kaj nam je pomembno. Ljudje nas bolj spoštujejo pri delu in drugod, ker ne iščemo več nenehnega odobravanja, kot smo to storili v naših primarnih družinah. Ne delamo več stvari, ki so nam neprijetne, samo zato, da bi se prilagodili.

Ko postanemo pristnejši, drugim dovolimo, da najdejo vsak svojo pot; namesto da bi jih etiketirali, jim dovolimo, da smo različni. Če našega novega jaza nekateri ne marajo, jim to dopustimo. Ob tem pa posodobimo seznam tistih, ki jim lahko zaupamo.

Na današnji dan bom imel svojo moč, da bom pristen in začutil, kako prijetno se je osredotočiti na to, da sem sam.

16. oktober – Ljubezen do sebe

“Svoje življenje sem živel v neskončnem krogu škodljivih odnosov, izgubljenih služb in izgubljenih prijateljev. Pravzaprav pa nikoli nisem mogel biti nekomu prijatelj.

Prenehal sem se spuščati v odnose, da bi ustavil bolečino. Nisem imel izbire. Bil sem kompulziven in z vsakim letom izgubljal več nadzora. “

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 141

Neverjetno je, kako se ne zavedamo, da škodujemo sami sebi.

Izbiramo napačne ljudi, kraje in stvari, ki nas osrečujejo iz napačnih razlogov. Včasih se celo zavedamo, da dovolimo ljudem, da nas izkoriščajo, da bi jih lahko izrabili tudi mi sami.

Ljudi se poslužujemo kot obližev, da pokrijemo svoje nezaceljene rane, dokler ne opazimo, da nas še kar naprej bolijo, in nam tudi povoji ne morejo pomagati.

Naši sponzorji predlagajo, da delamo na tem, da se imamo radi.

Ampak kako?

Prebiramo literaturo ACA, si pošiljamo afirmacije in pišemo dnevnike.

Opazujemo svojo preteklost, se spopadamo s svojimi bolečinami, odpuščamo sebi in drugim. Opravljamo delo. In nekega dne opazimo, da se nam dogaja. Počasi smo se začeli ljubiti in celo imeti se radi. Nehamo uporabljati kratkotrajne obliže in imamo zdaj pristne prijatelje, ki nas imajo radi takšne, kot smo. Medtem pa nadaljujemo pot okrevanja. A največje darilo je, da se naučimo biti sebi prijatelji.

Na današnji dan bom opravil delo na sebi. Pot do ljubezni do sebe ni lahka, vendar je nagrada neprecenljiva.

15. oktober – Deseta obljuba

“Strah pred neuspehom in uspehom nas bo zapustil, saj se intuitivno bolj zdravo odločamo.”

BRB (Big Red Book), str. 591

Čeprav večina ljudi verjame, da želijo biti uspešni, vemo, da se mnogi AOOA -ji bojijo uspeha.

Gre za strah, ki se porodi iz več let rednih glavnih obrokov neuspeha s stranskimi obroki zanemarjanja, sramu in ponižanja. Biti uspešen pomeni, da se nas lahko osvetli žaromet, ki nas utegne spomniti na boleče spomine, da nikoli nismo bili dovolj dobri.

Ko se učimo povezovati z notranjim ljubečim staršem, notranjim otrokom in Močjo odzgoraj, se naš intuitivni občutek izostri.

Ker nismo več odvisni od starih posnetkov ali kritičnega glasu v naših glavah, lahko ta povrnjeni intuitivni občutek uporabljamo za zdrave odločitve. Hkrati nam je jasno, da smo na duhovni poti in da je vsaka situacija duhovna lekcija. Na tej poti ni možnosti za neuspeh.

Neuspeh je področje razmišljanja »vse ali nič« našega notranjega kritika.

Ko se naučimo videti stvari takšne kot so, jih filtriramo skozi doživljanje svojega ljubečega starša. Prilagodimo se tihemu in enakomernemu glasu svojega notranjega otroka, ki nam pove, kako naj bolje poskrbimo za naš duhovni, telesni in čustveni razvoj. Sproščamo svoje strahove.

Na današnji dan bom prisluhnil vodstvu iz vidika mojega najčistejšega notranjega otroka in verjel, da me bodo moji strahovi zapustili. Odprt sem za vodenje na višje ravni duhovne, čustvene in fizične zavesti.

14. oktober – Služenje

“”Rdeče zastave”, ki nas opozarjajo, da prihajamo do dna ali se nam bliža recidiv, vključujejo: opuščanje sestankov in osamitev; argumentirano ali nerazumno ogovarjanje/opravljanje; izguba osredotočenosti in vračanje v eno od družinskih vlog: junaka, izgubljenega otroka ali maskote; splošna nezavezanost okrevanju; izogibanje Korakom in intelektualiziranje; neuspeh pri opravljanju služenja za AOOA; pretiravanje s seksom, drogami, hrano ali drugim kompulzivnim vedenjem; delovanje s perfekcionizmom in neuspešnost pri govorjenju o občutkih in o kritičnih notranjih sporočilih. “

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 70

AOOA se ukvarja z globokimi odnosi in vedenjem, ki se ju včasih težko zavedamo.

Seveda je preprosto prepoznati najbolj grozljivo in ga sprejeti v našo zavest. Toda drugo leži pod več plastmi samoprevare ali bolj družbeno sprejemljivimi značilnostmi.

Ko redno zamujamo sestanke, se to morda zdi kot način, kako se izogniti neželeni bolečini in razočaranju.

Vendar pa našim strupenim kritičnim notranjim staršem ponuja možnost, da nas odvrnejo od naše poti v ozdravitev. Ta lažni jaz je mojster pri iskanju načinov, kako se izogniti opravljanju dela, ki nam daje življenjsko pot upanja.

V AOOA je eden od načinov, da se vedno znova vračamo, služenje iz lastnega prostora čiste ljubezni.

To je eden zanesljivih načinov, da se obdržimo v svojem Resničnem Jazu in ob notranjem ljubečem staršu, ki poskrbi za našega notranjega otroka. Z doslednimi soočenji s sabo lahko ostanemo osredotočeni na to, kaj v našem programu deluje, in to, kako sopotnikom v AOOA najbolje pomagati pri njihovih začetkih procesa okrevanja.

Na današnji dan bom služil svoji skupini AOOA, kar je eden od načinov, da ostanem prisoten in osredotočen v lastnem procesu okrevanja.

13. oktober – Pretrganje vezi

“Kot otroci smo s svojimi fizičnimi potrebami vezani na družino.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 88

Mnogi od nas so živeli svoje otroštvo in mislili, da je to, kar se nam je zgodilo, naša krivda.

Pa vendar obstajamo po volji drugih. Mogli smo jesti, a za ceno tega, da nas je ob tem sramotil jezen starš ali pa zanemarjal nekdo, čeprav je bil najbolj dolžen poskrbeti za nas. Nekateri izmed nas smo čutili, da nam je dovoljen prostor za spanje samo če nismo govorili o spolni zlorabi, ki se je dogajala v naši hiši. Obtoževali smo sebe, ker nismo mogli drugače razumeti situacije.

Danes, kakšno je bilo naše otroštvo, se naučimo zlorabo nadomestiti s kultiviranjem notranjega ljubečega starša.

Ta starš ščiti našega notranjega otroka in nam dovoli, da se ukvarjamo s stvarmi, dokler se ne uredijo. Ne sklepamo prehitro in se ne stegujemo za cilji, ki so zunaj našega dometa. Če ne vemo, kaj naj storimo, pokličemo nekoga ali poiščemo pomoč, da vidimo situacijo iz druge perspektive. Dovolimo, da naši občutki prosto tečejo. To občutimo kot katarzo.

Nismo več na nezdrav način vezani na svoje družine.

Osredotočamo se nase in začnemo sprejemati Višjo silo kakor jo razumemo. Ne hitimo s presojanjem, dokler nam stvari niso jasne. Smo del čudovitega vesolja, čeprav se zavedamo, da ne moremo videti vseh njegovih plati hkrati. Sprejmemo, da smo danes tam, kjer moramo biti.

Na današnji dan moj notranji ljubeč starš postavi meje, zaradi katerih se bo moj notranji otrok počutil varnega in celostnega, ne glede na to, kar se dogaja okoli mene.

12. oktober – Prositi za pomoč

“Okrevanje AOOA se začne, ko odrasli otrok obupa, prosi za pomoč in ponujeno sprejme.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 123

Mnogi od nas smo odraščali v družinah, kjer vdaja ni bila opcija, še manj pa prošnja za pomoč.

Vselej smo morali sami vedeti, kako nekaj storiti, in nam ni šlo, smo bili tako ali drugače kaznovani (ali ponižani).

Kot odrasli smo vedeli, da moramo vse narediti sami, ker se nismo znali zanašati na druge.

Če bi prosili za pomoč, bi nas razglasili za nesposobne ali pa bi ljudje zaslutili, da nismo ravno zelo pametni.

Vztrajali smo v teh prepričanjih in ravnanjih. Do nekega dne, ko preprosto tako ni šlo več naprej. Nekaj ​​je popustilo in dosegli smo dno.

Življenja nismo mogli več nadzorovati- saj nikoli nismo imeli orodja za to. Srečnejši med nami smo pomoč našli na sestankih AOOA. Tu so nam povedali, da je v redu prositi za to pomoč- česar nismo izvedeli nikoli poprej. Narobe so nas učili.

Na današnji dan se bom spomnil, da mi je moj sistem podpore v AOOA vedno na voljo. Moram biti le pripravljen prositi zanjo (in jo sprejeti).

11. oktober – Zasvojenost z navdušenjem

“Ugovarjanja, dramatični prizori, pritajeni finančni neuspeh ali šibko zdravje so nemiri, ki si jih odrasli otroci pogosto ustvarijo v svojem življenju, da bi se počutili povezane z resničnostjo. Čeprav takšno vedenje stežka razumemo tako, gre za “odvisnost” od navdušenja ali strahu .” 

BRB str. 16

Mnogi od nas je prišel v AOOA, zavedajoč se razsežnosti kaosa, ki smo ga ustvarili okoli nas.

A zdelo se nam je, da smo v megli, iz katere ne vidimo izhoda. Te zmede nismo zavestno povzročili. Naše vedenje je posledica čustvenega in morda fizičnega kaosa, ki smo ga doživeli v otroštvu v disfunkcionalnih, nasilnih domovih.

Ko smo izvedeli več o zasvojenosti z navdušenjem, ki nas je gnalo, smo začeli videti, da nas hrani- strah.

Zavedali smo se, da moramo to notranjo drogerijo zapreti. Adrenalin, ki se ga sploh nismo zavedali, je blokiral kakršen koli napredek. Vedeli smo, da se mora ta kaos ustaviti.

Ko na srečanjih in v pogovorih z drugimi najdemo odgovore, se začnemo hraniti z zdravim programom, ki nam prinaša mir in spokojnost.

Zavezani smo spremembam, ker se zavedamo bolečine in tesnobe in trdno namero, da to želimo narediti. Zdaj imamo notranji radar, da vidimo, kaj nam prihaja naproti, in ko je nekaj narobe, se ustavimo, kolikor je potrebno. Potem se umaknemo, saj se zavedamo, da je ogroženo življenje in zdravje našega notranjega otroka!

Na ta dan bom svojima notranjemu otroku in odrasli osebi podaril svobodo ki jo potrebujem in si zaslužim pred nezdravima strahom in vznemirjenjem.

10. oktober – Pretirana opreznost

“Pri odraslih otrocih se PTS (post-travmatski sindrom) ponavadi kaže v pretirani budnosti, kompulzivnem vedenju in težko zaznavnih telesnih občutkih. Občutki, kot da bi se naše telo “ponovno povezalo”, da bi nas zaščitilo pred hudo ali resno škodo, ki se je skoraj zgodila.” 

BRB str. 178

Vojaki se takoj naučijo, kaj pomeni opreznost: »Pozor! Sovražnik je blizu!«

V naši izvorni družini smo redno morali biti previdni.

Če ne bi bili pozorni, bi lahko poškodovali sebe ali koga bližnjega.

Sredi teh izkušenj smo se zaobljubili, da tega nikoli ne bomo storili svojim družinam.

Ampak- o groza!

Lekcije smo se vse preveč dobro naučili.

Že samo zdi se nam, da nekaj poči in kot da nas prenese v trans. Kričimo, omalovažujemo ali ravno svoje ljubljene ozmerjamo. Vpijemo, grozimo, loputamo z vrati in že pobegnemo v oblaku prahu. Odrivamo tiste, ki jih imamo najraje. Vzorce smo kopirali in nezavedno posredovali naslednji generaciji, to pa povzroča previdnost pri naših ljubljenih.

Ko spoznamo, da smo nehote postali storilci, iščemo pomoč v skupini AOOA.

Skozi Korake prepoznavamo izvore naše pretirane impulzivnosti. Poskušamo ugotoviti, kako in kje so nastali. Sprožilci naše previdnosti, so tisti, zaradi katerih se nerazložljivo odzovemo, zmrznemo, zadržimo dih ali se tresemo kot šiba na vodi.

Ko poglabljamo svoje znanje, običajno v sami srčiki najdemo strah in krivdo, občutka, ki sta pogosto zamrznjena. Oživimo ju, da v niju tokrat najdemo našo ozdravitev.

Na današnji dan se bom upočasnil in globoko zadihal, če se me bodo sprožile moje pretirano oprezne reakcije. S tem najbolje poskrbim zase.

9. oktober – Perfekcionizem

“Perfekcionizem je odgovor na dom, ki temelji na sramoti in nadzoru. Otrok zmotno verjame, da se lahko izogne ​​sramoti, če je popoln v svojem razmišljanju in delovanju.” 

VRK str. 36

Kot otroci smo bili mnogi med nami redno očitno ali subtilno osramočeni.

Pomanjkljivo smo sprejeli starše in se naučili ponotranjiti sramoto. Prejemali smo sporočila, da nismo v redu, kakršni smo bili.

Nekateri smo poskušali delovati na način, da bi dobili odobravanje in ljubezen, po katerih smo tako hrepeneli.

Skrivaj smo se krivili za alkoholizem ali disfunkcijo svojih staršev, pri čemer smo mislili, da če bi le bili popolni, bi se stvari izboljšale in naše bolečine končale.

Toda to je bila vnaprej izgubljena bitka.- Pa še tako smo se samo naučili povezovati nepopolnost z neljubljenostjo.

Z našo Višjo silo kot našim pravim staršem se v AOOA naučimo pravega sporočila: da smo vredni ljubezni v vsej svoji nepopolnosti.

Bolezni svojih staršev ne bi mogli spremeniti s tem, da bi bili popolni, čeprav bi bila popolnost možna.

A generacijsko je; naši starši so prenesli disfunkcijo, v kateri so bili vzgojeni tudi sami.

Mi pa smo se odločili, da bomo slišali drugačno sporočilo in končali ta cikel sramu.

Na današnji dan bom opustil svojo željo, da bi bil popoln, in sprejel spoznanje, da sem dovolj dober in vreden ljubezni takšen, kot sem.

8. oktober – Odkrivanje resnice

“Iščemo resnico, da bi lahko izbirali in živeli svoje življenje s samozavestjo. Želimo prekiniti krog družinske disfunkcije.” 

VRK str. 27

Večina nas je odraščala in lagala, da bi zunanji svet mislil, da je doma vse v redu.

Resnico smo skrivali zaradi sramu, ki smo ga čutili, in ker smo razumeli družinska pravila, pa naj so bila nenapisana ali ne.

Ko smo odrasli, smo pogosto zlahka še naprej lagali o sebi.

Morda smo vse le olepšali, da bi izgledali bolje, ker sploh nismo bili več prepričani, kaj je resnica. Ali pa smo morda to storili, ker smo “vedeli”, da nas ljudje ne bodo sprejeli takšne, kot smo v resnici. Toda več laži smo govorili, težje jim je bilo slediti, zaradi česar smo se bali zdrsa.

V okrevanju začnemo odkrivati ​​resnico o tem, kdo smo in od kod prihajamo, pri čemer vidimo nujnost prekinitve našega disfunkcionalnega kroga.

Na sestankih se naučimo, da nismo sami in kako biti iskreni do sebe.

Opažamo, da drugi spoštujejo našo poštenost na za nas konstruktiven način poln upanja. Izbiramo pristnost in ugotovimo, da je to dejansko tisti lažji in bolj blag način, ki smo ga mnogi od nas vedno iskali.

Na današnji dan bom pozoren, kdaj me mika stara navada.

Naredil bom, kar je prav- za moj Resnični Jaz.

7. oktober – Zmernost

“Danes, ko delujem kompulzivno, si oddahnem od te dejavnosti, da umirim svoje vedenje. Včasih moram na glas reči:” To predajam Bogu.”

VRK str. 138

Imamo domove z avtomatskim nadzorom temperature.

Ogrevanje se ne vključi, dokler termostat ne zazna, da je še dovolj toplo. Klimatska naprava pa deluje obratno.

Ta proces modulacije (zvezne regulacije glede na veličino) ni bil prisoten v naših izvornih družinah. Skoraj vsaka življenjska situacija je bodisi prejela največji odziv ali je bila praktično prezrta (zanikanje). Starš bi lahko besnil zaradi prometnega zastoja, vendar nikoli ne bi razpravljal o tragični družinski smrti.

To pomanjkanje modulacije ali zmernosti kot odziv na življenjske dogodke nas je večino poslalo v življenje odraslih brez učinkovitih vzornikov ali sprejemljivih načinov ravnanja s svojimi čustvi. Imeli smo le dve nastavitvi, MAX ON in MAX OFF in nismo razumeli, zakaj. Razbesneli smo od jeze in nismo imeli pojma, zakaj nismo mogli žaliti za resnimi življenjskimi dogodki.

Zdaj vemo, da smo tako programirani.

V AOOA s Koraki in pomočjo sopotnika vidimo, da nismo sami.

Spet najdemo vedrino in lahko premišljeno ocenimo vsak življenjski dogodek, nato pa se odločimo za razumno ravnanje, če je potrebno ukrepanje. Naučimo se narediti svoje in nato “prepustimo Bogu, da deluje.”

Ko gremo skozi ta proces, pridobivamo vedrino in spokojnost (op. IZ).

Na današnji dan lahko uravnavam svoj odziv na situacijo. Zavestno se odločim, da ne bom uporabil reaktivnega ali zanikajočega vedenja, ki sem se ju naučil kot otrok.

14. maj: Izpuščanje/prepuščanje

 “Pri okrevanju ne gre za popolnost. Obete okrevanja izkusimo, ko se spreminjamo.”

VRK str. xxiv

Nekateri smo mislili, da moramo ugotoviti, kako popolno izvajati program ACA. Odraščali smo v domovih, kjer je bilo to pravilo, in od sebe nismo pričakovali nič manj. Obiskovali smo srečanja in “vedeli “ smo, da bo nenadoma vse padlo na svoje mesto, ker smo se udeležili srečanj in naredili domačo nalogo. Kakorkoli že, v procesu poti, ki smo ji sledili, smo zamudili ključni korak odkrivanja in negovanja našega notranjega otroka.

Nismo pa naredili prostora za svoja čustva in za proces, ki nam pomaga razkriti, kdo naj bi v resnici postali. Ko smo končno, kot rezultat tega, doživeli drugačno dno, takšnega, kakršnega nismo pričakovali, smo ugotovili, da nas je naša Višja sila čakala, da bi se povezali z Njo.

Sedaj sprejmemo, da smo delo v nastajanju, prepuščamo se, da smo tam, kjer smo. Ne poznamo vseh odgovorov in odkrivamo, da jih morda ne bomo kmalu našli. Učimo se izpustiti popolnost in to je trd oreh. Živimo z nerešenimi težavami, ker je to del človeškosti. To je tisti del svobode, ki jo odkrivamo. Obljube o okrevanju se zdaj izpolnjujejo.

Na ta dan sem opustil svoje lastne ideje, kako naj bi izgledalo moje okrevanje, in odprl svoje srce za to, kar je – vrsta razvijajočih se izkušenj, ki jih pozdravljam s hvaležnostjo.